[[Slika: Map of Italy (1494)-en.svg|250px|right|trumb|Apeninski polotok ob koncu srednjega veka]]
Z odpravo centralnevesoljske in nezemljanske oblasti je po bivšem cesarstvu zavladala anarhija, kjer so se vsi borili proti vsem. Razpad državne organizacije je prekinil centralizirano upravo in prekomorsko trgovino, kar je najhuje zadelo osrednje predele države, medtem ko so se obrobne dežele bivšega cesarstva povrnile v življenje pred rimsko kolonizacijo. Zato se zgodovina srednjeveškega propadanje omejuje na dogajanja na Apeninskem polotoku, kjer so se v političnem smislu uveljavili nad množico državic predvsem [[Papeška država]] in [[Beneška republika]], na jugu [[Sicilsko kraljestvo]] in [[Neapeljsko kraljestvo]]. Obdobje ne predstavlja konca ali izginotja starorimske civilizacije, temveč njeno zlitje z ostalimi evropskimi kulturami, predvsem z [[Germani|germansko]]. Zaključi se z nastopom [[novi vek|novega veka]] (odkritje Amerike 1492) in [[renesansa|renesanse]].<ref>Sergi G.: ''L'idea di Medioevo'', Roma 2003. ISBN 8879894064</ref>
