Vojne v nekdanji Jugoslaviji: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 148:
Po odcepitvi Slovenije in Hrvaške od Jugoslavije so začeli o odcepitvi resneje razmišljati tudi v BIH, zato so v ta namen pripravili referendum na katerem se je večina prebivalcev izrekla za samostojnost. Pritem pa so se pojavile težave. BIH je bila multietnična, poleg bošnjaškega prebivalstva (43%) je tam živelo tudi veliko Srbov (31%) in Hrvatov (17%), ki pa se z razglasitvijo samostojnosti niso strinjali zato so razglasili svoji državi; [[Republika Srbska|Republiko Srbsko]] in Hrvaško republiko Herceg Bosno. BIH je svojo samostojnost od Jugoslavije razglasila [[1. marec|1. marca]] 1992, po predhodnem dogovoru se je JLA iz države umaknila bolj ali manj mirno pritem pa je večino težke oborožitve predala vojski Republike Srbske in srbskim paravojaškim skupinam. Te niso izgubljale časa zato so hitro prevzele območja z večinskim srbskim prebivalstvom nato pa so se usmerila še na območja z manjšinskim srbskim prebivalstvom. Priten so se začeli pojavljati prvi vojni zločini, ki so jih tekom vojne izvajale vse tri v vojno vpletene strani.
 
Leto 1992 je bilo za bošnjaško vojsko prelomno, vojska je bilo slabo opremljena in oborožena poleg tega pa se je morala boriti na dveh frontah hkrati, proti vojski Republike Srbske in proti vojski Herceg Bosne. Ker je bila država iz vseh strani obkrožena z sovražnikom jo je reševala le lastna industrija in kmetijstvo, ki pa nista morali slediti osnovnim potrebam prebivalstva in vojske zato se je začelo pojavljati vsesplošno pomanjkanje in lakota. Ta se je še najbolj kazalo v [[Sarajevo|Sarajevu]], ki je od začetka vojne pa do leta 1995 postalo razdeljeno mesto. Večinski bošnjaški del mesta je bil obkoljen, medtem ko je manjši srbski del mesta bil povezan z ostalimi ozemlji pod kontrolo srbske vojske. Iz bošnjaškega dela mesta ali v mesto se je dalo priti le po dveh poteh, prek [[Letališče Sarajevo|sarajevskega letališča]], ki ga je nadzoroval UNPROFOR ali pa prek podzemnega rova pod letališčem. Bošnjaški del mesta so že kmalu po izbruhu vojne obkolile srbske enote in ga začele neusmiljeno obstreljevati. Istočasno so bošnjaške enote obstreljevale z zunanje strani obroča srbske dele mesta. Na obeh straneh so bili dejavni tudi [[Ostrostrelec|ostrostrelci]], ki so streljali na vse kar se je premikalo po mestnih ulicah. Prizaneseno ni bilo niti ženskam in otrokom. Med skoraj štiriletnimi boji je v mestu umrlo okoli 15.000 ljudi, ogromna pa je bila tudi gospodarska škoda saj je v mestu bilo veliko stavb poškodovanih. Poleg Sarajeva je do konca vojne ostalo oblegano tudi mesto Bihać. Mesto je bilo pod zaščito UNPROFOR-ja tekom vojne pa so ga oblegale kar tri vojske; vojska Republike Srbske, vojska Republike Srbske Krajine in vojska Avtonomne republike Zahodne Bosne.
 
[[Slika:Bombed mosque in Ahmici.jpg|thumb|left|250px|Uničena mošeja v Ahmićih.]]
Sredi leta 1993 se je bošnjaška vojska že nekoliko opomogla od začetnega šoka zato je počasi začela prehajati v ofenzivo. Leto so predvsem zaznamovali boji s Hrvati v osrednji Bosni in v Hercegovini. Izjemno odmevni so bili ulični boji za strateško pomembna mesta, kot so Vitez, Novi Travnik, Gornji Vakuf in Mostar. Boji za Mostar o so se začeli že junija 1992. Najprej je mesto obstreljevala JLA, po njenem umiku pa so položaje zasedli Hrvati. Ti so tekom vojne prevzeli zahodni del Mostarja in njegovo okolico, vzhodni del pa je ostal v bošnjaških rokah. Da bi Bošnjaki prekinili obleganje mesta so septembra sprožili operacijo ''Neretva 93'', ki pa je bila kmalu zatem prekinjena zaradi poročil o vojnih zločinih nad ujetniki in civilnim prebivalstvom. Da bi UNPROFOR zaščitil civilno prebivalstvo je Varnostni svet Združenih narodov sprejel resolucijo 824 s katero je; Sarajevo, Goražde, [[Srebrenica|Srebrenico]], [[Tuzla|Tuzlo]], Žepa in Bihać razglasil za varna območja pod nadzorom Združenih narodov.
Vrstica 156 ⟶ 157:
Pomlad 1994 je za BIH prinesla veliko olajšanje saj je bilo med hrvaško Herceg-Bosno in muslimanskim delom BIH sklenjeno trajno premirje kateremu je nato sledilo še vojaško zavezništvo s Hrvaško. Državi sta tako proti skupnemu sovražniku začeli izvajati usklajene vojaške operacije, ki so v trenutku prinesle preobrat na bojišču. Preobrat v vojni pa je povzročila tudi granata, ki je [[5. februar]]ja 1994 na tržnici v Sarajevu ubila 68 in ranila 144 ljudi. Svetovna javnost je bila nad dogodkom zgrožena. Čeprav preiskave niso pokazale, katera stran je granato izstrelila, je zahtevala vojaško posredovanje. Varnostni svet OZN je zahteval umik vsega težkega orožja okoli mesta. Grožnja mednarodne skupnosti je uspela saj je [[12. februar]] minil mirno brez enega samega strela in ene same žrtve.
 
Čeprav je bila celotna vojna v BIH izredno krvava je bilo leto 1995 še toliko bolj. Leto so zaznamovale številne ofenzive, ki so naznanjale konec vojne. Julija je vojska Republike Srbske zasedla Srebrenico, ki je bila pod zaščito Združenih narodov. Od 8.000 muslimanskih vojakov in civilistov jih je srbska vojska [[Srebreniški pokol|umorila okoli polovico]], druga polovica pa je padla med boji v poskusih preboja proti Tuzli. Svetovna javnost je bila nad dogajanjem zgrožena zato je NATO povečal število letalskih napadov na srbske položaje. Konec julija sta združeni vojski hrvaške in BIH sprožili operacijo ''Poletje 95'' kateri pa je nato avgusta sledila še operacija Nevihta. Ta operacija je predstavljala glavni preobrat v vojni saj je bila vojska Srbske Krajine med spopadi poražena. Operaciji Nevihta je sledilo še več manjših spopadov, dokler ni bil [[21. november|21. novembra]] 1995 v Daytonu podpisan mirovni sporazum, ki je dokončno končal vojno v BIH in na Hrvaškem.
 
==Vojna na Kosovu==