Po maju 1945 so meščani uničili skoraj celotni obrambni pas okoli Ljubljane, vključno sz večino bunkerjev. Ostalo je le nekaj objektov na severni strani in posamezni v mestu, npr. ob bunkerjiMasarykovi. Leta 1953 so na [[Dunajska cesta, Ljubljana|Dunajski cesti]] (na mestu prehodnega bloka) postavili prvi spomenik<ref>Lukež, 58.</ref>. Leta 1957 je potekal prvi spominski pohod »Ob žici okupirane Ljubljane«, ki se je nato razvil v tradicionalno prireditev. Leta 1961 so postavili prve serijske oznake (102 spominska kamna in 6 spomenikov: ob Dunajski, ob Zaloški, ob Litijski, ob Dolenjski cesti, ob Tržaški cesti in ob Celovški cesti, na lokaciji nekdanjih mejnih blokov)<ref>Pohar, 27.</ref>. Osnovne načrte za kamnite pile s simbolno vrezano linijo bodeče žice je narisal arhitekt Vlasto Kopač. Leta 1972 so trije študentje arhitekture ([[Franci Kastelic]], [[Mitja Omersa]], [[Jože Štok]]) predstavili idejno zasnovo »Poti spominov in tovarištva« kot štiri metre široko pešpot v dolžini 34 km<ref>Pohar, 28.</ref>. Gradnja je bila odobrena oktobra 1974<ref>Pohar, 29.</ref>; pospešeno so pričeli graditi leta 1978; pot so končali v osmih letih<ref>Pohar, 31.</ref>. Pri gradnji je sodelovalo več kot 150.000 meščanov (tako s fizičnim delom kot s prostovoljnimi denarnimi prispevki), kot tudi mladina, [[Jugoslovanska ljudska armada|JLA]], policijski kadeti,...<ref>Pohar, 30.</ref>. ZMed izgradnjogradnjo pešpoti pa so uredili tudi spremljajoče drevorede; tako so posadili več kot 5000 lip, brez, javorjev, platan in vrb<ref>Lukež, 59.</ref>. Dodatno so pot in dostope do nje označili s posebnim sistemom označevanja, ki ga je zasnoval Janez Koželj s sodelavci.
