Vzhodna slovaščina: Razlika med redakcijama

|[[SIL koda|SIL]]||

|}

 

Prvo slovaško knjižno normo je na podlagi osrednjeslovaških narečij pripravil [[Rimskokatoliška Cerkev|katoliški]] župnik [[Anton Bernolák]], vendar sta se izoblikovali tudi dve posebni knjižni normi: na zahodu, v okolici [[Bratislava|Bratislave]], in na vzhodu. [[Ľudovít Štúr]] je slovaški knjižni jezik oblikoval na podlagi narečja na območju gorovja [[Tatre|Tater]], ki ga so sprejeli tudi katoliški in [[Evangeličanska Cerkev|evangličanski]] [[Slovaki]]. V vzhodnih županijah je živelo veliko [[Kalvinizem|kalvinskih]] Slovakov, ki so od [[18. stoletje|18. stoletja]] v svojem narečju pisali nabožna in leposlovna dela. Podlaga za vzhodnoslovaški knjižni jezik je bilo zemplinsko narečje. Čeprav so v drugi polovici [[19. stoletje|19. stoletja]] Štúrovo knjižno normo uporabljali v šolah, je vzhodna slovaščina do [[20. stoletje|20. stoletja]] služila kot knjižni jezik leposlovja in bogoslužja. Leta [[1919]] je [[Madžarska sovjetska republika]] zavzela Vzhodno Slovaško od [[Češkoslovaška|Češkoslovaške]], kjer so proglasili [[Slovaško sovjetsko republiko]] z glavnim mestom [[Prešov]]. Uradni jezik v novi [[komunizem|komunistični]] državi je bila vzhodna slovaščina. Danes manjše število ljudi še vedno uporablja vzhodnoslovaški jezik. Še v [[20. stoletje|20. stoletju]] so nastajala dela v vzhodnoslovaškem jeziku po madžarskem pravopisu, danes pa se uporablja slovaški pravopis. V [[Vojvodina, Srbija|Vojvodini]] v [[Srbija|Srbiji]] se vzhodna slovaščina govori v [[Ruski Krstur|Ruskem Krsturu]], vendar njeni govorci uporabljajo [[cirilica|cirilico]].