Vuk Stefanović Karadžić: Razlika med redakcijama

Vuk Karadžić, srbski [[jezikoslovec]] samouk, je po ponesrečenem srbskem uporu (1813) odšel na Dunaj, kjer je srečal slovenskega jezikoslovca [[Jernej Kopitar|J. Kopitarja]]; ta ga je spodbujal, da je začel zbirati ljudske pesmi in drugo ljudsko blago, hkrati pa ga navduševal, naj se loti dela za jezik in pravopis. Karadžić je namesto do tedaj rabljenega [[Stara cerkvena slovanščina|starocerkvenoslovanskega jezika]] v [[književnost]] uvedel srbski ljudski jezik; reformiral [[pravopis]], 1814 izdal [[slovnica|slovnico]] (''Pismenico''), ob podpori [[Jakob Grimm|J. Grimma]] je 1814/1815 objavil znamenito zbirko srbskih ljudskih pesmi, leta 1818 [[slovar]] (''Riječnik'') in prevedel [[Sveto pismo]]. Zbiral je pripovedke, pregovore, uganke, ukvarjal se je z etnografijo, organiziral raziskivanja po vseh jugoslovanskih deželah. Urejal je almanah ''Danico'' in seznanjal tujino s srbskim ljudskim blagom in srbsko preteklostjo. S svojim obsežnim delom je našel številne privržence, pa tudi veliko zagrizenih nasprotnikov. Prijatelje je našel v najodličnejših osebah takratne Evrope, [[univerza]] v [[Jena|Jeni]] ga je razglasila za [[častni doktor|častnega doktorja]]. Vukovo delo je močno vplivalo tudi na druge jugoslovanske narode. Tako je prišlo 1850 na Dunaju do »književnega dogovora«, ko so se predstavniki srbskega in hrvaškega naroda sporazumeli o skupnem književnem jeziku.