Svobodno tržaško ozemlje: Razlika med redakcijama

[[10. februar]]ja [[1947]] je bil v [[Pariz]]u podpisan [[mirovni sporazum z Italijo (1947)|mirovni sporazum z Italijo]] (''Pariška mirovna pogodba''), s katerim je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO). Razdeljeno je bilo na dve območji. Uradna jezika sta bila [[slovenščina]] in italijanščina. Cona A, ki je vključevala Trst, je bila pod vojaško upravo britanskih zavezniških sil, cona B, ki je zajemala Slovensko primorje in Istro, pa Jugoslovanska armada. STO tako ni nikoli zares delovalo kot enotna država, kljub temu pa je izdajalo svoj [[denar]] in [[poštna znamka|poštne znamke]].

 

 

Po drugi svetovni vojni in v letih, ki so sledila razdelitvi STO, se je večje število (okoli 200.000) [[Italijani|Italijanov]] odločilo zapustiti [[Istra|Istro]] in [[Reka, Hrvaška|Reko]] ter se preseliti v Italijo. Razlogi so bili različni: nekatere so vodili ekonomski razlogi, drugi so podpirali fašistični režim, tretje so z ustrahovanjem prisilili k odhodu, četrti so preprosto želeli živeti v matični državi. Na jugoslovanski strani so izseljenci znani kot [[optant]]i (iz [[latinščina|lat]]. ''optare'', »izbrati«), na italijanski kot [[ezul]]i (iz lat. ''exilium'', »izgon«). Približno 30.000 Italijanov se je odločilo ostati in danes predstavljajo italijansko manjšino v [[Slovenija|Sloveniji]] in [[Hrvaška|Hrvaški]].