Konstantin Edvardovič Ciolkovski: Razlika med redakcijama

Leta [[1873]] je odšel v [[Moskva|Moskvo]], kjer je študiral [[kemija|kemijo]], [[matematika|matematiko]], [[astronomija|astronomijo]] in [[mehanika|mehaniko]]. Tam je ostal 3 leta. Zaradi preobilice dela pri študiju in tudi zaradi pomanjkanja ga je leta [[1876]] oče poklical nazaj domov v Vjatko, danes [[Kirov]] ob [[reka|reki]] [[Vjatka|Vjatki]]. Ciolkovski se je sam tako temeljito izobrazil, navkljub skoraj popolni naglušnosti, da je lahko opravljal učiteljsko službo in pisal učene razprave o kemiji in [[fizika|fiziki]]. Odšel je na višjo šolo v [[Borovsk]] 100 [[kilometer|km]] jugozahodno od Moskve. Tako je poučeval matematiko na več višjih šolah vse do upokojitve leta [[1920]].

V Borovsku se je poročil z Varvaro Jevgrafovno Sokolovo. Sredi leta [[1880]] je začel z raziskavami v [[aerostatika|aerostatiki]]. Leta [[1888]] je izdelal [[kinetična teorija plinov|kinetično teorijo plinov]], ne da bi vedel, da jo je objavil že [[James Clerk Maxwell|Maxwell]] več kot 10 let prej in neodvisno od njega [[Ludwig Edward Boltzmann|Boltzmann]]. Svoje članke je poslal v [[Sankt Peterburg]] na Rusko fizikalno kemično družbo in na njeno prošnjo postal tudi njen član.

Leta [[1892]] je odšel učit v Kalugo ob reki [[Oka|Oki]] 160 km jugozahodno od Moskve. Tega leta je objavil članke, ki so opisovali vodljiva kovinska telesa. V ta namen je zgradil tudi prvi [[vetrovnik]] v Rusiji. V njem je opravil okoli 100 preskusov z različnimi modeli. Njegovi poskusi so bili zelo premišljeno in spretno izvedeni. Raziskoval je učinke [[zračni upor|zračnega upora]] in porazdelitev [[hitrost]]i zračnega toka aerodinamičnega telesa. Zaradi uspehov mu je Akademija znanosti ponudila majhno pomoč 470 [[rubelj|rubljev]], s katero je zgradil še večji zračni vetrovnik. Raziskoval je tudi letalne sposobnosti vodljivih [[zrakoplov]]ov in [[letalo|letal]].

[[Slika:TsiolkovskyCoin.jpg|thumb|200px|right|1 [[rubelj]], [[1987]] ]]

[[Slika:Chertrg Tsiolkovsky.jpg|thumb|right|200px|Skica [[vesoljska ladja|vesoljske ladje]] Ciolkovskega, iz rokopisa ''Свободное пространство'', [[1883]] ]]

Leta [[1894]] je objavil članek, ki je opisoval načrt letala. Že med raziskovanjem aerodinamike se je vse bolj začel posvečati vesoljskim problemom. Leta [[1895]] je v svojih razpravah omenjal možnost poletov v [[vesolje]]. Tega leta je izšla njegova knjiga ''Sanje o Zemlji in Nebu'' (''Gryozy o zemle i nebe''). Leta [[1896]] je objavil članek o občevanju s prebivalci na drugih naseljenih [[planet]]ih izven [[Osončje|Osončja]]. Istega leta je začel pisati svoje največje in najresnejše delo o [[astronavtika|astronavtiki]] ''Raziskovanje vesoljskega prostora z reakcijskimi napravami'' (''Preučevanje vesoljskega prostora s pomočjo raketnih naprav'') (''Исследование мировых пространств реактивными приборами''), ki ga je objavil leta [[1903]]. V njem je opisal teoretične probleme uporabe raketnih motorjev v vesolju, zakon največje raketne hitrosti, prenos [[toplota|toplote]], mehanizme za navigacijo, nastanek toplote zaradi zračnega upora in oskrbo z gorivom.

Leta [[1898]] je opisal potrebo po raketnih motorjih s tekočim gorivom in leta 1903 članek o vesoljskih ladjah. Vedel je, da običajni leteči stroji v brezzračnem prostoru ne morejo delovati, lahko pa delujejo rakete. Vendar so trda goriva nezanesljiva in imajo slab potisk. Že [[Robert Hutchins Goddard|Goddard]] je odkril, da imajo signalne ognjemetne rakete polnjene s smodnikom izkoristek pod 0,02. Leta [[1902]] je Ciolkovski začel objavljati v malo znani letalski reviji ''Naučnoe obozrenie'' vrsto člankov, v katerih se je temeljito poglobil v teorijo raketne tehnike. Njegov sloves pionirja vesoljskih poletov je zrasel prav iz teh člankov. Prvih 15 let [[20. stoletje|20. stoletja]] pa zanj ni bilo najbolj srečnih. Leta 1902 je njegov sin Ignatij naredil samomor. Leta [[1908]] je Oka prepravila njegov dom v Kalugi in uničila precej njegove znanstvene opreme. Stara carska Akademija znanosti pa tudi ni sprevidela vrednosti njegovih aerodinamičnih poskusov. Leta [[1914]] so njegove kovinske vodljive modele na aeronavtičnem kongresu v Petrogradu sprejeli s popolno brezbrižnjostjo. Končno je leta [[1918]] le postal član Sovjetske Akademije znanosti. [[9. november|9. novembra]] so mu zaradi dela na področju izobraževanja in letalstva podelili dosmrtno pokojnino. Leta 1920 je objavil teorijo večstopenjskih raket in o letu reakcijskih motorjev. Kmalu zatem je leta [[1926]], menda neodvisno od njega, ker njegovega dela še ni poznal, nekatere njegove naprave v [[Auburn]]u v [[Združene države Amerike|ZDA]] razvil Goddard. Njegova raketa na tekoče gorivo je poletela [[16. marec|16. marca]] iz dvorišča na farmi njegove tete Effie, sicer le 54 m v zrak s hitrostjo 97 km/h, vendar pa je potrdila veljavnost načel Ciolkovskega in je bila neposredni praktični prednik današnjih vesoljskih raket.

Navdušen nad delom Ciolkovskega je [[Friedrich Arturovič Zander|Zander]] leta [[1924]] ustanovil prvo [[kozmonavtika|kozmonavtsko]] društvo v Sovjetski zvezi (Obščestvo izlučeniya mežplanetnyh coobščenij) in pozneje izdelal in uspešno raziskoval rakete na tekoče gorivo tipa OR-1 (1930) in OR-2 (1933).

Leta [[1929]] je Ciolkovski tudi predložil gradnjo večstopenjskih raket.

Kasneje je napisal fantastično znanstveni roman ''Zunaj Zemlje'', v katerem je na poljuden način pojasnil svoje teorije. Menil je tudi, da so neposredni stiki civilizacij v Vesolju neizbežni, zaradi njihovega progresivnega razvoja. Vendar pa je po njegovem mnenju Vesolje prenapoljnjeno, pretesno. Visokorazvite življenjske oblike se prenašajo večinoma z razmnoževanjem in selitvijo in ne z avtogenezo kot na Zemlji. Pisal je, da imajo zrela oblikovana bitja v Vesolju sredstva in možnosti za prehod z enega na drugi planet kot tudi za posredovanje v življenje zaostalih planetov in se sporazumevajo z enakimi zrelimi in enako oblikovanimi bitji. Celotna zunajzemeljska civilizacija lahko pride do kateregakoli planeta kot tudi do Zemlje. Zanimiva je možnost, ki jo je predvidel o skrivnostni, skriti prisotnosti zunajzemeljskih bitij na Zemlji. Odprto posredovanje teh drugih bitij v življenje na Zemlji še ni dovolj pripravljeno glede na stopnjo razvitosti ljudi. Mogoče bi njihovo posredovanje v tem trenutku lahko škodovalo človeštvu. Napisal je še ''Raketa v vesoljskem prostoru'', (1903), kjer je za vesoljske ladje predlagal tekoče reakcijske motorje, ''Monizem vesolja'', (Kaluga 1925) in ''Volja Vesolja. Neznane razumske sile'', (Kaluga 1928) in članke, ki jih hrani Ruska akademija znanosti, ''Kozmična filozofija'', ''Ali je mogoč obisk na planetih?'', ''Bitja iznad človeka'', ''O duhu in vzroku''. Njegovo delo je šele leta [[1925]] spoznal [[Hermann Oberth|Oberth]] v [[Nemčija|Nemčiji]]. V [[1930.|30.-ih letih]] je bil že znan tudi v Sovjetski zvezi, ki se je že tedaj zanimala za polete v vesolje.

;=== Poimenovanja ===

Po njem se imenuje 240 km širok [[krater]] [[Ciolkovski (krater)|Ciolkovski]] na temni strani [[Luna|Lune]], ki ga je prvič oktobra leta [[1959]] posnela [[vesoljska sonda]] [[Lunik 3]], prvič pa sta ga leta [[1968]] videla člana [[vesoljska odprava|odprave]] [[Apollo 8]] [[Frank Borman|Borman]] in [[James Arthur Lowell mlajši|Lowell mlajši]].

Pokazalo se je, da to velja. 22 let po njegovi smrti je sovjetska vlada nameravala izstreliti prvi [[umetni satelit]], ob stoti obletnici njegovega rojstva. Izstrelila ga je na veliko žalost Američanov sicer s 17 dnevno zamudo [[4. oktober|4. oktobra]] [[1957]], kljub temu pa je bil [[Sputnik 1]] čudovit spomenik pokojnemu znanstveniku. V Kalugi je danes njegov muzej.