Narod: Razlika med redakcijama

Sorodni izrazi so: [[rod]], [[Ljudstvo|ljudstvo]], [[etnične skupine|etnična skupina]], [[nacija]], ki pa imajo vsak svoj pomenski poudarek.{{cn}} V [[Slovenci|slovenskem]] [[kontekst|kontekstu]]u je pri pojmu narod večji poudarek na jezikovni in kulturni enotnosti, pač glede na to, da Slovenci dolgo niso imeli svoje državnosti. V okoljih, ki izpostavljajo državnost, ustrezen izraz ne ločijo med narodom in nacijo, izraz (»nation, nationality«) enačijo z [[Državljanstvo|državljanstvomdržavljanstvo]]m (na primer: [[Francija]], [[Angleščina|angleško]] govoreči svet).

Nekateri narodi, podobno kot skoraj redno [[pleme|plemena]]na, predpostavljajo [[mit|mitsko]]sko osnovo za svoje posebne zahteve. Vpliv mitov na narodno zavest je izrazit v prelomnih časih: na primer pri [[Nemec|Nemcih]] v času [[Nacizem|nacizma]], pri [[Judi|Judih]]h v času od vzpona [[Cionizem|cionizma]] do danes<ref>[http://inventionofthejewishpeople.com/ The Invention of the Jewish People (''Izum judovskega naroda'')]&nbsp;— Uradna spletna stran knjige, recenzij in diskusij (v angleščini); glej tudi [[:en:The Invention of the Jewish People]] oz. druge Wiki jezikovne variante</ref> in pri [[Srbi|Srbih]]h<ref>[http://www.anthroserbia.org/content/pdf/articles/nedeljkovic_mitologizacija.pdf Saša Nedeljković ''Mit, religija i nacionalni identitet: Mitologizacija u Srbiji u periodu nacionalne krize'',] ''Етноантрополошки проблеми'', '''1''', 1, (2006)</ref>.

[[Karl Marx|Karl Marx]] se zaradi njegovih širše zasnovanih filozofskih in ekonomskih del šteje za začetnika [[Marksistična sociologija|marksistične]] šole sociologije in med najpomembnejše začetnike celotne sociologije<ref>I. Berlin trdi: »Marx je resnični "oče sociologije", če komu tak naslov sploh pripada«, ([[Isaiah Berlin]]: ''Karl Marx: His Life and Environment'' (K. Marx: Življenje in okolje). Time Inc Book Division, New York. 1967 str 130 </ref>. Marksistična šola kot osnovno orodje uporablja [[Dialektika|dialektični]] in [[Materializem|historični materializem]], opazuje pa predvsem razmerja med sloji prebivalstva v skupnosti. Druga značilnost pristopa je ugotavljanje razvoja v fazah. Eden izmed [[postulat|postulatov]]ov dialektike je »preraščanje kvantitete v kvaliteto«. V primeru naroda opazujemo kopičenje značilnosti naroda, ko se ta še ni konstituiral, in nato včasih hiter prehod v novo kakovost: narod z vsemi priznanji in značilnostmi.

Z narodom ali narodi se Marx ni izrecno ukvarjal; zanimal ga je bolj razvoj ekonomskih razmerij znotraj narodnih okolij. Prednost je dajal [[internacionalizem|internacionalizmu]] v [[Delavski razred|delavskem gibanju]]. V [[Komunistični manifest|Komunistični manifest]]<ref>[http[://sl.wikisource.org/wiki/Komunisti%C4%8Dni_manifests:Komunistični manifest|Komunistični manifest na Wikiviru]]</ref>, ki je akcijski načrt delavskega gibanja v času nastanka ([[Revolucije leta 1848|revolucionarno leto 1848]]), Marx in sodelavci zato zapišejo:

[[Marksist|Marksisti]]i so priznavali narod kot [[Zgodovina|zgodovinsko]] dejstvo in družbeno silo, kar se odraža v ustroju komunističnih večnacionalnih držav ([[Sovjetska zveza]], [[SFR Jugoslavija]]). Te države so bile ustanovljene kot federacija [[Republika|republik]] in nacionalnih »avtonomnih republik«, »avtonomnih pokrajin« ter nacionalnih okrožij s postopoma manjšo stopnjo [[avtonomija|avtonomije]].

Druga plat prakse državnih politik v takih državah se je opirala na predstavo o [[Proletariat|proletarskem internacionalizmu]], ki omejuje suverenost narodov. Prisotno je prepričanje, da se bodo narodi zlili v enotni »socialistični« (oziroma komunistični) vele-narod. Ta proces zlivanja narodov naj bi bila zgodovinska nujnost, čeprav so jo tolmačili v vsaki državi drugače: narodi naj bi se zlili v enotni sovjetsko-ruski (v SZ) oziroma [[Srbi|srbsko-jugoslovanski]] v Jugoslaviji<ref>Obe Jugoslaviji, [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevina Jugoslavija]] in [[SFRJ]], sta prešli več faz glede na [[Unitarizem|unitaristični]] pritisk.</ref>. Taka praksa ni tuja nobeni večnacionalni državi, ki po logiki oblasti teži k podjarmljenju podrejenih enot in [[Asimilacija|asimilaciji]] etničnih skupin (teorija ''[[Talilni lonec|talilnega lonca]]).

V svojem delu (izdano pod [[psevdonim|psevdonimom]]om [[Sperans]]): ''[[Razvoj Slovenskega narodnega vprašanja]]<ref>Edvard Kardelj (Sperans): ''Razvoj Slovenskega narodnega vprašanja'', prva izdaja 1938, druga izdaja DZS, Ljubljana 1957</ref>'' Kardelj ugotavlja, da je bistven pogoj za rešitev »slovenskega narodnega vprašanja« vzpostavitev narodne oblasti - nekega približka nacionalni državi. V drugi izdaji ([[1957]]) trdi, da je »V novi Jugoslaviji …narodnostno vprašanje načelno rešeno, obstaja pa še vprašanje slovenskih narodnih manjšin v drugih državah.«

E. Kardelj je v političnem delu upošteval lastna opozorila. Kljub nasprotovanju velikosrbskih [[unitarist|unitaristov]]ov je [[Ustava SFRJ (1974)|ustava SFRJ iz leta 1974]] povečala samostojnost nacionalnih republik (in obeh narodnostno mešanih avtonomnih pokrajin), kar je bil korak k utrditvi slovenske državnosti in preraščanja naroda v [[nacija|nacijo]].

:»''Ne žaluj, prijatelj! ... Ne delujete za ljudstvo, zato pa delujete za narod; ne trpite za ljudstvo, zato pa trpite za narod; narodu darujete in narod vam bo hvaležen!''«

:»''Glej to prostrano, zakajeno, slabo razsvetljeno izbo! Glej te ljudi! Njih obrazi so grobi, v njih očeh je več skrbi in sovraštva, nego učenosti, njih roké so težke in okorne, njih obleka je zakrpana in posvaljkana, iz ust pa jim žganje smrdi ... Glej, to je ljudstvo!'' ...«