Brižinski spomeniki: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m r2.7.1) (robot Dodajanje: bs:Brižinski spomenici |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
'''Brižinski spomeniki''' so najstarejši znani ohranjeni zapisi v [[slovenščina|slovenščini]] in najstarejši [[latinica|latinični]] zapis v kateremkoli [[slovanski jeziki|slovanskem jeziku]].
== Zgodovinsko ozadje ==
Po rezultatih [[paleografija|paleografske]] analize sodeč so nastali v obdobju med letoma [[972]] in [[1039]], verjame pa se, da že pred letom [[1000]], izvirno besedilo pa naj bi nastalo že v [[9. stoletje|9. stoletju]]. Odkrili so jih leta [[1807]] v [[Bavarska državna knjižnica|Bavarski državni knjižnici]] v [[München|Münchnu]] vezane v [[pergament]]nem zborniku, ki je leta [[1803]] prišel tja iz [[Samostan svetega Korbinijana Brižine|Samostana svetega Korbinijana v Brižinah]] ({{jezik-de|Freising}}). Ime so dobili po tem [[Bavarska|bavarskem]] mestu (starinsko slovensko Brižinje), kraj najdbe tako daleč od slovenskega govornega prostora ni nenavaden, saj sta freisinški [[Škofija|škofiji]] pripadali območji [[Škofja Loka|Škofje Loke]] in [[Vrbsko jezero|Vrbskega jezera]]. Leta [[1854]] je [[slavist]] in slovničar [[Anton Janežič]] prevedel ime kraja v Brizno, Brižnik, kasneje pa so privzeli imena Brižinje, Brižine ali Brižinj.
Vrstica 10 ⟶ 12:
Zapisani so v zvrsti latinice, ki se je uporabljala v stoletjih po [[Karel Veliki|Karlu Velikem]] in se imenuje [[karolinška minuskula]]. Skupno gre za tri spomenike, ki so bili del popotnega pastoralnega priročnika freisinškega škofa [[Abraham]]a, ki je v Freisingu škofoval med letoma [[957]] in [[993]]/[[994]]. Prvi in tretji spomenik sta obrazca splošne [[spoved]]i. Drugi spomenik je [[pridiga]] o [[greh]]u in pokori; ni le najstarejša slovenska pridiga, marveč je srednjeveška retorična mojstrovina.
Celoten latinski [[kodeks]] obsega 169 [[pergament]]nih folijev različne kakovosti. Največ besedil je [[Pridiga|govorov oz. homilij]], sedem je [[Liturgija|liturgičnih]], osem [[Kanonsko pravo|cerkvenopravnih]], devet drugačnih zapisov in trije slovenski, največ govorov je namenjenih praznikom [[Cerkveno leto|cerkvenega leta]]: [[advent]] in [[božič]], [[svečnica]], [[Postni čas|post]], [[veliki četrtek]], [[velika noč]] ipd. Nekatera liturgična opravila iz [[kodeks]]a lahko opravlja samo [[škof]], več obredov pa tudi navadni [[mašnik]]i.
Brižinske spomenike še danes hrani münchenska Bavarska državna knjižnica. Knjižnico so zapisi zapustili dvakrat. Leta [[1970]] so jih razstavili v [[Vatikan]]u, maja in junija [[2004]] pa so bili na ogled v [[Narodna in univerzitetna knjižnica|NUK]] v [[Ljubljana|Ljubljani]].
Pred 2. svetovno vojno je [[faksimile]] brižinskih spomenikov izdal [[Silvester Škerl]] pri [[Akademska založba|Akademski založbi]] v Ljubljani.
== Okoliščine ==
V času Brižinskih spomenikov so bili [[Krščanstvo|krščanski]] [[Bogoslužje|bogoslužni obredi]] drugačni kot danes, za to dobo je značilna raznolikost v besedilih in posameznih sestavinah obredov. [[Rimskokatoliška cerkev|Rimski]] obred se je razlikoval od obredov v [[Frankovsko cesarstvo|frankovskih deželah]], 754. leta pa je frankovski vladar [[Pipin Mali|Pipin]] določil, da je treba sprejeti rimske obredne navade. [[Karel Veliki|Karel Veliki]] je poudarjal, da je [[latinščina]] edini jezik kulture in [[Bogoslužje|bogoslužja]], a je škofom naročal, da je vernikom treba razlagati resnice in [[Molitev|molitve]], zlasti [[Veroizpoved|izpoved vere]] in [[Očenaš|očenaš]] v jeziku, ki ga razumejo. Tudi pri [[Sveti krst|krščevanju]] in [[Pokora|spokornih]] obredih so [[duhovnik]]i uporabljali domači jezik, predvsem ko je obred zahteval sodelovanje vernika.
V tem času so se uveljavljale tudi različne spokorne prakse: starokrščansko oz. antično kanonično javno pokoro v [[Postni čas|postnem času]], ki jo je spremljala molitev vernikov, opravljali pa so jo od [[Pepelnica|pepelnice]] do [[Veliki četrtek|velikega četrtka]], in pa osebno oz. [[Sveta pokora|zasebno spoved]], ki so jo na celinsko [[Evropa|Evropo]] prinesli irski [[misijonar]]ji: po priznanju [[greh]]ov je spokornik takoj prejel odvezo (za manjše in [[Sedem smrtnih grehov|smrtne grehe]]), ko je obljubil, da bo opravil naloženo [[Pokora|pokoro]]. V [[Bavarska regija]bavarskih]] deželah je iz teh dveh praks (skupnega spravnega obreda in novega načina odveze) nastal poseben obred, ko so [[škof]]je in pozneje [[duhovnik]]i nekajkrat letno vernikom, ki so se skupno izpovedali, podelili odvezo od grehov ‒ obred '''javne''' ali '''splošne (očitne) spovedi''', ki je moral biti v '''domačem jeziku'''. Ta obred je postajal samostojno spokorno opravilo in tako del nedeljskega mašnega bogoslužja. Že pred letom 1000 so na tem področju pri maši izpovedali tudi vero, zato so skupno kesanje začeli s kratko [[Veroizpoved|izpovedjo vere]] in omenjanjem različnih [[Svetnik|svetnikov]] kot priprošnjikov.
Slovenski teksti so glede na zaporedje v [[kodeks]]u označeni kot 1., 2., in 3. brižinski spomenik. Vsebina BS II je poziv vernikom k [[Sveta pokora|spovedi]] in [[Sveta pokora|pokori]], BS I in III pa dva različna obrazca splošne spovedi, ki pozivu sledita.
=== 2. brižinski spomenik ===▼
Besedilo pravi, da če človek ne bi storil [[Izvirni greh|izvirnega greha]], bi večno živel, ne bi ostarel in ne bi trpel, ne bi imel solznega telesa (tj. trpljenje kot posledica izvirnega greha). Zaradi hudiča pa je bil izgnan oz. kaznovan za izvirni greh in zato so človeški rod zadale bolečina, skrbi, bolezen in smrt. Pripovedovalec nagovarja brate oz. prisotne, da so vendarle imenovani božji sinovi, zato naj opustijo zla dela, kot so žrtvovanje (kar pomeni darovanje žrtev, kar je greh vračanja v poganstvo), klevetanje, naslada, nespoštovanje prisege in sovraštvo. Ta dela so za [[Bog]]a najbolj nemoralna. Nadalje prepričuje, da so bili tudi v preteklosti njim podobni ljudje, ki pa so se od hudiča obrnili in vzljubili Boga, in zato zdaj nazdravljajo v slavo teh prednikov, jih molijo in jim nosijo darove v zahvalo za odrešitev teles in duš. Lahko pa tudi samo postanejo takšni, če se začno po njih zgledovati: hraniti lačne, pojiti žejne, obiskovati onemogle in našteva druga dobra dela, ki so jih opravljali predniki. Tako so se predniki približali Bogu in tudi sedaj je treba k njemu moliti, dokler jih ne povabi v nebesa. Potem opozori, da so poklicani in pozvani pred [[Sodni dan|poslednjo sodbo]], pred Bogom se ne morejo skriti in še manj ubežati, ampak se mu mora vsak izpovedati, pa naj je storil dobro ali zlo, saj se bo zagotovo vsak srečal z Bogom pri sodbi. Zato je [[Bog|Gospod]] ponudil poslednje zdravilo in pokazal, kako se lahko obvarujejo pred hudičem. Predniki oz. prvi kristjani bili mučeni, našteva njihovo trpljenje, zdaj pa lahko s pravo vero in spovedjo dosežejo isto kot [[Mučenec|mučeni]] predhodniki. Na koncu sledi poziv »sinovom«, naj pokličejo duhovnike, jim povedo svoje [[greh]]e in s tem bodo spovedani.
<gallery>▼
Slika:Brižinski spomeniki 3.gif|Stran 3▼
Slika:Brižinski spomeniki 4.gif|Stran 4▼
Slika:Brižinski spomeniki 5.gif|Stran 5▼
Slika:Brižinski spomeniki 6.gif|Stran 6▼
</gallery>▼
=== 1. brižinski spomenik ===▼
Začetek BS I je formula, ko [[mašnik]] poziva vernike (Govorite za nami teh malo besed), naj ponavljajo za njim '''splošno''' oz. '''javno''', tudi '''očitno spoved''', ki jo bo on molil pred njimi. Nato se besedilo nadaljuje v 1. osebi. Vernik se [[Bog]]u, [[Marija|Mariji]], [[svetnik]]om izpoveduje greha, in sicer celotnega človekovega grešnega razmerja do Boga. [[Duhovnik]]u se hoče izpovedati vseh grehov in [[Veroizpoved|'''izpove vero''']] v posmrtno življenje po tem, ko mu bodo grehi odpuščeni. Boga nagovarja, naj to izpoved grehov sprejme in jih našteje: kriva prisega, laž, tatvina, zavist, nezmernost, nečistost, grešne želje, grešno govorjenje, onečaščevanje nedelje in [[Sveti večer|svetega večera]] ter kršenje [[Postni čas|posta]]. Potem prosi za [[Božja milost|milost]] za naštete grehe in tudi druge, večje ali manjše. Želi sprejeti kazen, kakršno mu bo v tem življenju dal Bog po svoji milosti. Boga, ki se je žrtvoval za človeštvo, da bi ga rešil pred [[Satan|hudičem]], prosi, naj ga varuje vsega [[Zlo|zla]]. Bogu izroči telo, dušo, vero in življenje, da bi na [[Sodni dan|sodni dan]] prejel milost kot drugi poklicani, da bodo prejeli večno veselje in večno življenje.
Govoru sledi formula odveze v [[Latinščina|latinščini]]: duhovnik poziva Boga, naj vsem, ki se mu izpovedujejo, odpusti.
<gallery>▼
Slika:Brižinski spomeniki 1.gif|Stran 1▼
Slika:Brižinski spomeniki 2.gif|Stran 2▼
</gallery>▼
=== 3. brižinski spomenik ===▼
Formula se začne z '''obnovo krstne obljube''': odpove se [[Satan|hudiču]] in njegovim delom in njegovim lepotijam '''ter izpovedjo vere''': veruje v Boga, sina in [[Sveti duh|Sv. Duha]], da so te osebe [[Sveta trojica|en Bog]], ki je ustvaril nebo in zemljo. Sledi prošnja Bogu in drugim svetim za usmiljenje in odpuščanje. Izpove svoje grehe, našteje iste kot v BS I (ne omenja le zavisti in grehov kršenja svetih časov, dodana je lakomnost), se jih kesa, spet prosi za milost za tiste dni, ko bo Bog prišel vsem sodit za njihova dejanja. Bogu izroča svoje telo, dušo, življenje, srce. Prosi [[Jezus Kristus|Jezusa Kristusa]], ki je prišel na zemljo, da bi rešil grešnike pred hudičem, naj ga obvaruje zla in z dobroto reši.
<gallery>▼
Slika:Brižinski spomeniki 7.gif|Stran 7▼
Slika:Brižinski spomeniki 8.gif|Stran 8▼
Slika:Brižinski spomeniki 9.gif|Stran 9▼
</gallery>▼
== Liturgična funkcija ==
Besedili BS I in BS III sta '''splošni''' (očitni) spovedi. BS I je poziv, namenjen množici, zato ne gre za [[zakrament]] [[Sveta pokora|svete pokore]], tj. spoved v spovednici, ko mašnik govori samo enemu spokorniku. To dokazuje tudi konec besedila v latinščini, ko mašnik prosi, naj Bog odpusti zbrani množici (služabnikom in služabnicam). Te odveze v BS III ni; mnenja so deljena, in sicer nekateri raziskovalci sklepajo, da je bilo za mašnika samo po sebi umevno, da je po spovedi prosil odpuščanja, drugi pa menijo, da je katoliška [[Sholastika|sholastična]] [[teologija]] v [[Srednji vek|visokem srednjem veku]] določila, da je za odvezo težkih grehov potrebna osebna spoved, zato duhovniki na koncu očitne spovedi niso več molili odveze. Nekateri raziskovalci menijo, da so BS I lahko tudi obrazec zasebne spovedi v postnem času ali ob posebnih priložnostih. BS II, ki je v kodeksu uvrščen neposredno pred BS III, pa je poziv k pokori in spovedi, daljši nagovor, čemu naj se verniki izpovedo, in po tem nagovoru je mašnik molil splošno spoved BS III, verniki pa so jo ponavljali za njim. Formula naj bi se uporabljala na začetku postnega časa kot spomin na strogost javne pokore prvih kristjanov in smisel pokore. Zato nagovor in spoved tvorita celoto, kar dokazujeta besedili vsebinsko in z zaporednostjo v kodeksu. Splošni spovedi torej nista del [[Sveta pokora|svete pokore]], ampak sta poseben in samosvoj obred; spoved se je molila med mašo, po pridigi, medtem ko je [[sveta pokora]] zakrament, ki je s sveto mašo nepovezan ‒ poleg tega so se za [[zakrament]] svete pokore uporabljali drugačni predložni vzorci, kar dokazujejo ohranjene formule v [[Nemščina|nemščini]] in latinščini iz obdobja 9.‒12. stoletja. Grešniki, ki so storili večje grehe, so se morali spovedati zasebno, naložena jim je bila pokora in po tem odveza.
Raziskovalci na podlagi drugih virov dokazujejo, da je bila '''splošna spoved''' vsaj v 10. stoletju običajna med [[Maša|mašo]], in sicer po [[Pridiga|pridigi]], predvsem na pomembne [[Cerkveno leto|cerkvene praznike]] in podobne dogodke (veliki četrtek, posvetitev cerkva), saj je imel obred svečan značaj, poleg tega pa so odvezo sprva dajali samo škofje, v 11. stoletju pa tudi navadni mašniki. V 13. stoletju pa že obstajajo pisni zapisi o tem, da se praznična tradicija prenese tudi v navadne nedeljske [[Maša|maše]]. Ta običaj nedeljske splošne spovedi po pridigi se je ohranil vsaj do konca 16. stoletja in zač. 17., tudi na [[Kranjska|Kranjskem]], ko je škof [[Tomaž Hren]] l. 1604 uvedel obrednik Alberta Castellana ''Sacerdotale Romanum'' iz leta 1523. Mašniki so se ravnali po predlogi formule iz knjige ''Evangelia inu listovi'', ki se je ohranila tudi v nadaljnjih izdajah evangelijev celo do 19. stoletja.
=== Sklep ===
Glavna vsebina kodeksa so homilije in liturgični formularji, namenjeni predvsem za večje cerkvene praznike, postni čas, svečenico ipd. Zato sta brižinski formuli '''splošne (očitne) spovedi''' in govor odveze gotovo imeli '''slovesno sklepno funkcijo''' po govorih ali pridigah ob večjih praznikih in posebnih priložnostih, najverjetneje pa je to bilo škofovo opravilo in ne katerega koli mašnika, vsaj glede na čas nastanka kodeksa, tj. [[972]]‒[[1039]]. To potrjuje tudi domneva, da so bili deli kodeksa namenjeni škofu, saj so besedila napisana na kvalitetnem pergamentu, ki se je ohranil do danes, kakšen je bil za navadne duhovnike in manjše cerkve predrag.
== Jezikoslovne značilnosti ==
Vrstica 42 ⟶ 109:
|}
▲== Galerija ==
▲=== 1. brižinski spomenik ===
▲<gallery>
▲Slika:Brižinski spomeniki 1.gif|Stran 1
▲Slika:Brižinski spomeniki 2.gif|Stran 2
▲</gallery>
▲=== 2. brižinski spomenik ===
▲<gallery>
▲Slika:Brižinski spomeniki 3.gif|Stran 3
▲Slika:Brižinski spomeniki 4.gif|Stran 4
▲Slika:Brižinski spomeniki 5.gif|Stran 5
▲Slika:Brižinski spomeniki 6.gif|Stran 6
▲</gallery>
▲=== 3. brižinski spomenik ===
▲<gallery>
▲Slika:Brižinski spomeniki 7.gif|Stran 7
▲Slika:Brižinski spomeniki 8.gif|Stran 8
▲Slika:Brižinski spomeniki 9.gif|Stran 9
▲</gallery>
== Glej tudi ==
* [[Zgodovina minulih let]]
* [[Joahimova kronika]]
== Zunanje povezave ==
{{wikivir}}
| |||