Bernard Montgomery: Razlika med redakcijama

|placeofbirth=[[KennigtonKennington]], [[London]]

|nickname=»Monty«

|commands=[[8.Osma armada (VelikaZdruženo Britanijakraljestvo)|8.osma armada]] 1942-1943<br/>

[[Zavezniška21. armadna skupina (Združeno kraljestvo)|21. Armadnaarmadna skupina]]<br/>1943-1945<br/>[[Načelnik Imperialnega generalštaba]]<br/>1946-1948<br/>Namestnik Poveljnika Evropskih [[NATO]]-vih sil<br/> 1951-1958

|battles= [[Prva svetovna vojna]]<br/>[[Irska vojna za neodvisnost]]<br/>[[Arabska vstaja v Palestini (1936-1939)]]<br/>[[Druga svetovna vojna]]

'''Bernard Law Montgomery''', *[[17. november]] [[1887]], KennigtonKennington, Velika Britanija, † [[24. marec]] [[1976]], Alton, Velika Britanija.

Montgomery je bil [[maršal]] britanske kopenske vojske.Bil je poveljnik zavezniških sil v [[bitka pri El Alameinu|bitki pri El Alameinu]]. Njegova [[8. armada]] je odigrala pomebnopomembno vlogo tako v bitki pri El AlameinAlameinu, kot pri predaji enot sil osi v [[Severna Afrika|Severni Afriki]]. Po zmagi v [[Severna Afrika|Severni Afriki]] je poveljeval v [[Italija|Italiji]], nato pa v zavezniški [[Operacija Overlord|operaciji Overlord]] ([[Dan D]]).

[[Montgomery]] se je rodil v Kenningtonu, [[London]] leta 1887 kot četrti otrok od devetih, očetu [[Henry Hutchinson Montgomery|Henryu Hutchinsonu Montgomeryu]], anglikanskemu [[duhovnik]]u in mami [[Maud Montgomery]]. Montgomery je bil kot otrok velikokrat pretepen s strani njegove mame. Oče je bil odsoten, ker je bil [[škof]] na [[Tasmanija|Tasmaniji]]. Njegova mati se ni zanimala za [[izobrazba|izobrazbo]] svojih otrok in je najemala učitelje da bi otroke naučila nekaj osnovnih stvari. Leta [[1897]] je nadeljvalnadaljeval šolanje v kraljevi šoli v [[CenterburyCanterbury]]u, leta [[1901]] pa se je vpisal na šolo sv. Pavla v Londonu, nato pa istega leta na [[Kraljeva vojaška akademija Sandhurst|kraljevo vojaško akademijo, [[Sandhurst]]. Iz vojaške akademije bi bil kmalu izključen saj je podtaknil [[požar]]. Po končanem šolanju, leta [[1908]] je bil dodeljen kraljevemu [[WarwickshireskiWarwickshirski polk|WarwickshireskemuWarwickshirskemu polku]]. Skupaj s polkom je bil poslan v [[Indija|Indijo]], kjer je ostal do leta [[1913]].

Takoj po začetku [[prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]] v avgustu, leta [[1914]], so Montgomeryja in njegov [[polk]] premestili v [[Francija|Francijo]]. Med umikom iz mesta [[Mons]], je bilo pol njegovega polka uničenega. Boj je nadeljevalnadaljeval [[13. oktober|13. oktobra]], v mestu Bailleul, v bližini belgijske meje kjer je potekala zavezniška [[ofenziva]] na nemške položaje. Med bojem je bil ustreljen v [[prsa]] ter [[koleno]]. Ranil ga je nemški [[ostrostrelec]]. Montgomeryju je na pomoč priskočil [[narednik]] voda, a je bil pri tem ubit.

Po okrevanju se je Bernard Montgomery spomladi leta [[1915]] vrnil kot [[brigadni major]], zadolžen za urjenje kadetov ki so bili vpoklicani v vojsko med [[mobilizacija|mobilizacijo]]. Spomladi, leta [[1916]] je bil premeščen na zhodnozahodno fronto kjer je sodeloval v [[bitka na Somi (1916)|bitki na Somi]], v [[Bitka za Arras|bitki za Arras]] in v [[tretja bitka za Ypers|tretji bitki za mesto Ypers]]. Medtem so ga premestili v [[9. korpus (Združeno kraljestvo)|9. korpus]] ki je spadal pod poveljstvo [[general]]a Sira [[Herbert Plumer|Herberta Plumerja]], poveljnika 2. armade.

Do konca vojne je [[Montgomery]] sodeloval še v dveh bitkah: v četrti bitki za Ypers in v [[tretja bitka za Aisne|tretji bitki za Aisne]]. Vojno je končal kot začasni podpolkovnik [[47.divizija (Londonska)|47. divizije]].

Novembra 1919 so mu odvzeli vojne čine, zaradi česar je spet postal [[stotnik (Združeno kraljestvo)|stotnik]]. Napisal je vrsto vojaških priročnikov ki so temeljili na njegovih osebnih vojaških izkušnjah. Leta [[1920]] je nato redno napredoval v brigadnega majorja in bil premeščen v [[17. pehotna brigada (Združeno kraljestvo)|17. pehotno brigado]], ki je bila v času trajanja irske vojne za neodvisnost nameščena v Irskem mestu [[Cork]].

Leta [[1923]] je bil premščen v [[49. teritorialna divizija (Združeno kraljestvo)|49. teritorialno divizijo]], dve leti kasneje pa v 1. Kraljevi Warwickshireski polk nato pa bil povišan v majorja in ponovno premeščen kot [[inštruktor]] v vojaško šolo [[CamberlyCamberley]].

Leta [[1927]] je spoznal svojo ženo [[Elizabeth Carver]] in se še istega leta z njo tudi poročil. Naslednje leto se mu je rodil sin [[David]].

Leta [[1937]] je postal poveljnik [[9. pehotna brigada (Združeno kraljestvo)|9. pehotne brigade]] s činom [[brigadir (Združeno kraljestvo)|brigadir]]ja. Istega leta mu je umrla žena. Za Montgomerya je bila to huda izguba. Takoj po pogrebu je začel z organizacijo vaje amfibijskega [[desant]]a. S to vajo je Montgomery navdušil generala Wavella in tako napredoval v [[generalmajor (Združeno kraljestvo)|generalmajor]]ja in prevezelprevzel poveljstvo nad [[8.pehotna divizija (Združeno kraljestvo)|8. pehotno divizijo]] ki je bila stacionirana v [[Palestina|Palestini]]. Leta [[1939]] je hitro zatrl Arabski upor. Po zadušitvi upora je bil poklican domov, da bi prevzel [[3. pehotna divizija (Združeno kraljestvo)|3. pehotno divizijo]] (imenovana tudi Iron Division). Na poti domov je resno zbolel zato je moral za dva meseca preložiti začetek poveljevanja 3. pehotni diviziji.

Po britanski vojni napovedi Nemčiji, [[3. september|3. septembra]] [[1939]] je bila [[3. pehotna divizija]] premeščena v [[Belgija|Belgijo]] kot del Britanskih ekspedicijskih sil (British Expeditionary Force). Montgomery je predvidel, da proti nemški vojski nimajo možnosti, zato je svojo [[divizija|divizijo]] uril tako, da bi v primeru umika imela čim manjše izgube. To se mu je pozneje obrestovalo. Ko je nemška vojska [[10. maj]]a [[1940]] sprožila napad na Belgijo se je njegova 3. divizija umaknila brez večjih izgub. Med [[operacija Dinamo|operacijo Dinamo]] (evakucaijoevakuacijo 330.000 britanskih in francoskih vojakov v Veliko Britanijo), je prevzel poveljstvo nad [[II2. korpus (Združeno kraljestvo)|2. Korpuskorpus]]om.

Po vrnitvi v domovino je napredoval v [[generalporočnik (Združeno kraljestvo)|generalporočnik]]a, prevzel poveljstvo nad [[V5. korpus (Združeno kraljestvo)|5. Korpuskorpus]]om in prišel v dolgotrajni spor s poveljnikom južnega poveljstva [[Claude John Eyre Auchinleck|Claudom Auchinleckom]]. Aprila [[1941]] je prevezelprevzel poveljstvo nad [[XII12. Korpuskorpus (Združeno kraljestvo|XII12. korpusom]], v mesecu decembru istega leta pa je postal poveljnik jugovzhodne [[armada|armade]], da bi jim poveljstvo dviginilo moralo. V času Montgomeryevega poveljevanja armadi je razvil nekaj novih [[vojaška taktika|taktik]] in jih s pomočjo vaj preizkusil v praksi.

Leta [[1942]] se je pokazala potreba po novem poveljniku kopenskih sil. Auchinleck je bil hkrati poveljnik [[8. armada|8. armade]] in poveljnik sil na [[Bližnji vzhod|Bližnjem vzhodu]]. Ko je [[Winston Churchill]] obiskal Bližnji vzhod je bil odločen, da bo to spremenil in tako je za poveljnika 8. armade postavil [[William Gott|Williama Gotta]]. Gott na tem mestu ni bil dolgo, saj je njegovo letalo strmoglavilo ko je letel v [[Kairo]]. Tako je bil Churchill prisiljen za poveljnika postaviti Montgomeryja, ki je bil ravno imenovan za poveljnika vseh britanskih kopenskih sil v zavezniški [[operacija Bakla|operaciji Bakla]].

Poveljstvo je prevzel [[13. avgust]]a [[1942]] in takoj ukazal ustanovitev Britanskega oklepnega korpusa (po vzoru Nemškeganemškega taknovskegatankovskega korpusa). S tem korpusom je okrepil 48&nbsp;km dolg odsek obrambne črte pri [[El Alamein]]u. Nato je zaprosil generala AleksandraAlexandra naj mu pošlje dve sveži britanski diviziji. Montgomery je zaprosil za 51. in 44. divizijo ki jihju je tudi dobil in ju namestil za obrambo Nilove delte v primeru da bi bilo to potrebno. Naslednji ukrep je bil premestitev njegovega kopenskega poveljstva v bljižino poveljstva zračnih sil, saj je menil da mora letalstvo in kopenska vojska sodelovati in skupaj koordinirati svoje akcije. Ukazal je okrepiti višavje [[Alam Halifel Halfa]]a, ki se je nahajalo za njegovimi prvimi bojnimi črtami. Predvideval je da bo [[Rommel]] najprej napadel tam, in kot se je kasneje izkazalo je imel Montgomery prav.

Montgomery se je zelo posvetil dvigovanju morale svojih mož in se tako večkrat pojavil med njimi, jim delil cigarete in se pogovarjal z njimi. Takrat je tudi dobil svojo črno baretko, po kateri je bil tako znan med svojimi možmi. Ko sta [[19. avgust]]a na pregled mož prišla poveljnik [[BothAlan Francis Brooke|Brooke]] in general Aleksander[[Harold Alexander|Alexander]] sta bila navdušena nad razpoloženjem ki je takrat vladalo v 8. armadi.

[[31. avgust]]a [[1942]] je Rommel sprožil prvi napad na položaje 8. armade. Rommel je hotel obkoliti položaje 8. armade stacinoniranestacionirane na višavju [[Alam Halifa]]el Halfa. Napad je izvedla Nemškonemško/Italjanskaitalijanska [[pehota]], ki je bila zaustavljena po dolgi bitki. Rommlove enote so se morale umakniti, drugače bi tvegale obkolitev svojih položajev. Montgomery je bil deležen velikih kritik na račun tega, da ni sprožil protinapada na umikajoče se Rommlove enote.

Ponovno zavzetje Severne Afrike je bilo ključnega pomena za oskrbovanje [[Malta|Malte]], ki je bila pomembna strateška točka za preskrbo in uspeh operacije Bakla. Montgomery je vztrajno zavračal zahteve Churchilla in BritansgekaBritanskega vojnega kabinteakabineta, za takojšen pričetek ofenzive, katere glavni cilj je ponovno zavzetje Severne Afrike. Montgomery se je odločil za skrbne priprave nove ofenzive. Odločil se je, da ofenzive ne bo začel dokler ne bo imel dovolj mož in potrebnega materiala za prepričljivo zmago nad Rommlovimi enotami. Priprave na ofenzivo so potekaletrajale 2 meseca. V tem času je uril svoje enote predvsem v nočnem bojevanju, zbiral potreben vojaški material (dobil je 300 novih ameriških [[tank]]ov [[M4 Sherman]] in 90 ameriških havbic [[M7 Priest]]) in dvigoval moralo svojimosvojim vojakom. Osebno je obiskal vse enote ki so sodelovale v ofenzivi in se tako prepričal, da je vse tako kot mora biti. Proti koncu oktobra je imel na razpolago 200.000 vojakov iz različnih držav ([[Združene države Amerike|ZDA]], [[Velika Britanija]], [[Indija]]...) in dovolj materiala da je lahko začel z ofenzivo.

[[Bitka pri El Alameinu]] se je začela [[23. oktober|23. oktobra]] [[1942]] in končala 12 dni kasneje. To je bila prva večja zmaga zaveznikov na kopnem. Montgomery je pravilno napovedal trajanje bitke in žrtve na zavezniški strani (ubitih je bilo 13.500 zavezniških vojakov). Takoj po prebitju Nemškihnemških in Italjanskihitalijanskih linij se je začelo zasledovanje bežečih enot. Zasledovanje se je ustavilo zaradi močnih nalivov ki so puščavski pesek spremenili v blato in tako je moral Montgomery preklicati zasledovanje bežečih enot. Kljub temu je bila bitka velik uspeh. V ujetništvo je padlo 30.000 vojakov, nemški general [[Wilhelm von Thoma|von Thoma]], ki je poveljeval enotam ([[Rommel]] je bil takrat odsoten ) in še 8 drugih [[general]]ov.

Montgomery je napredoval v generala, njegova 8. armada pa je zasledoval Nemce, ki so se umaknili v svoja oporišča v Tuniziji. Med umikanjem so se izogibali nepotrebnim napadom, saj so zavedali britanske bojne moči in logistične podpore. To je bil jasen znak zaveznikom da se vojna v Severni Afriki obrača v njihovo korist. Montgomery je obdržal pobudo in prisilil Rommla da se je umikal iz svojih obrambnih položajev, ker preprosto ni imel časa da bi jih reorganiziral. [[6. marec|6. marca]] [[1943]] je Rommel sprožil napad na 8. armado pri mestu [[Medenine]] [[(operacija Capri]]), z največ razpoložljivimi nemškimi silami katerim je kdaj koli poveljeval v Severni Afriki. Napad je bil uspešno odbit in Rommel se je bil prisiljen umakniti.

Z Rommlom se je zopet srečal [[20. marec|20. marca]] v bitki za Marethovo linijo. V tej bitki je zamenjal svojo taktiko in namesto frontalnega napada, namenil glavnino sil napadanju nemških položajev po bokih in tako počasi okolihokoli njih stiskal klešče. Napade je podkrepil še z nizko letečemiletečimi lovskimi bombniki [[Kraljevo vojno letalstvo|RAF]]. V tej ofenzivi se je pokazalo odlično sodelovanje med vsemi rodovi vojske (letalske sile, logistična podpora in soldelovanjesodelovanje s posebnimi silami). Po tej bitki je bil odlikovan z redom [[Legija za zasluge|Legije za zasluge]], ki ga podeljuje ameriška vlada in hkrati napredoval v poveljnika vseh sil.

Bitka za Sicilijo ([[operacija Husky]]) se je začela [[9. julij]]a in končala [[17. avgust]]a, leta [[1943]]. V pripravah na ofenzivo so se začele napetosti med Montgomeryem in ostalimi ameriškimi generali. Jabolko spora je bil Montgomeryev načrt, da bi se Pattonova [[7. armada (ZDA)|7. armada]] izkrcala v zalivu [[Gela]] (tako bi postala levo krilo MontgomeryviMontgomeryevi 8. armadi, ki naj bi se izkrcala v okolici [[Sirakuze|Sirakuz]] na juguvzhodujugovzhodu [[Sicilija|Sicilije]]), [[George Smith Patton mlajši|Patton]] pa je želel da se 8. armada izkrca v [[Palermo|Palermu]] na zahodu Sicilije. Napetost med Montgomeryem in generalom Pattnom ter generalom [[Omar Nelson Bradley|Bradlyem]] je bila na vrhuncu. Razrešila sta ga sodelovanja pri pripravi načrtov za ofenzivo, obdržala pa sta ga kot generala 8. armade.

Jeseni, leta [[1943]] je Montgomery poveljeval 8. armadi med zavezniško ofenzivo v [[Italija|Italiji]]. Skupaj z Anglo-Ameriškimi enotami so se izkracaliizkrcali v [[Salerno|Salernu]] (okolica Neaplja). Skupaj z njegovo 8. armado se je izkrcala tudi ameriška [[5. armada (ZDA)|5. armada]], ki ji je poveljeval [[general]] [[Mark Wayne Clark|Mark Clark]]. Istočasno so izskočili tudi britanski padalci, ki so zavzeli pomembno italijansko pristanišče [[Taranto]] brez kakršnega koli vojaškega odpora. 8. armada je bila zadolžena za vzhodni del zavezniške fronte, ki se je raztezala od centralnega Apeninskega gorovja do Jadranske obale. Montgomery je bil kirtizirankritiziran zaradi počasnega napredovanja, kar je bila posledica zelo dobro organizirane nemške obrambe. Novembra je 8. armada prebila GustavoGustavovo linijo linjio- močno utrjene nemške pozicije. Nadaljnji preboj je onemogočil začetek zime in s tem posledično slabo vreme. Montgomery je bil vesel, ko so ga poklicali nazaj v Veliko Britanijo, saj je imel dovolj Italije. Italijo je zapustil [[23. december|23. decembra]] [[1943]].

Po vrnitvi v Veliko Britanijo je Montgomery prevzel poveljstvo nad [[21. armadna skupina (Združeno kraljestvo)|21. armadno skupino]], ki je predstavljala vse zvazniškezavezniške kopenske sile, ki naj bi sodelovale v [[operacija Overlord|operaciji Overlord]]. Načrte za opercaijooperacijo Overlord so naredili v [[COSSAC]] (Chief of Staff the Supreme Allied Commander). Ko je Montgomery pregledal načrte je kritiziral COSSAC saj so bili preveč omejeni. Predlagal je da se namesto treh divizij izkrca pet divizij. To je bila le ena od njegovih domislic. Potoval je od enote do enote, jim dvigoval moralo in bil prisoten pri urjenju vojakov, ki naj bi sodelovali v izkrcanju. Med [[7. april]]om in [[15. maj]]em je predstavil svoje načrte za ofenzivo. Montgomery je predvideval 19-dnevno bitko, s koncem ko bi vse čete dosegle reko [[Siena|Sieno]] in ko bi zavezniške čete osvojile mesto [[Caen]].

[[Bitka za Normadijo]]Normandijo je trajala dva meseca in pol, kar je bila posledica zelo slabega vremena in je zaveznikom onemogočala izkrcovanjeizkrcavanje vojaškega materiala, vojakov in zalog hrane. Montgomery je bil zelo nezadovoljen ker ni mogel slediti bojnemu načrtu, ki si ga je zastavil prepred začetkom izkracanjaizkrcanja. Zaradi tega je bil kritiziran s strani ameriških generalov Bradleya in Pattona.

Montgomeryev načrt je bil takojšni preboj in osvojitev mesta Caen, a to ni bilo mogoče, saj Britanskabritanska vojska ni imela dovolj enot, ki bi bile sposobne izvesti tak preboj. Tako se je Montgomery odločil da bo zamotil Nemcenemce v njegovem sektorju in s tem omogočil lažje napredovanje ameriški vojski, ki bi s tem lažje prebila položaje Nemcevnemcev na zahodu ([[operacija Kobra]]). Po vrsti bitk, ki so sledile so zavezniške sile ujele in porazile nemško [[7. armada (Wehrmacht)|7. armado]] v [[bitka pri Falaise-Argentanu|bitki pri Falaise-Argentanu]]. Montgomery je v sredini julija s svojimi enotami odrezal nemško vojsko, ki se je nahajala na polotoku [[Bretanija]].

Po uspešnem zavzetju Normandije je sledil preboj do reke [[Ren]]. Američani so zelo povečali svojo prisotnost na Evropskem bojišču, saj so poleg 10 divizij, ki so bile prvotno na bojišču, izkrcali še 85 divizij. Tako je postalo politično nemogoče, da bi poveljnik kopenski sil ostal Britanec. Montgomerya je tako zamenjal general [[Dwight Eisenhower]], Montgomery pa je še vedno ostal poveljnik [[21. armadna skupina|21. armadne skupine]], sedaj sestavljene predvsem iz Britanskih in Kanadskih enot. Montgomery je bil povišan v [[maršalFeldmaršal (Združeno kraljestvo)|feldmaršal]]a kopenskih sil za svoje zasluge pri izkrcanju v Normandiji.

Montgomery je prepričal EisnehowerjaEisenhowerja da opusti taktiko direktnega preboja do Rena, saj je obstajala nevarnost, da bi Nemci razstrelili mostove ki vodijo čez reko Ren. Montgomery je predlagal [[operacija Market Garden|operacijo Market Garden]] katere glavni namen je bil zavarovanje glavnih mostov čez Ren in tako omogočiti hiter prodor zavezniških oklepnih divizij. Ta operacija je bila zelo neznačilna za Montgomerya. Bila je zelo slabo pripravljena, kar je v nasprotju z Montgomeryem, ki je vedno do potankosti načrtoval svoje ofenzive. Pri pripravi načrtov za ofenzivo je celo ignoriral sporočila obveščevalne službe, ki so govorila o prisotnosti nemških oklepnih divizij na območju napada. Operacija Market Garden je bila prava katastrofa, saj je bila britanska [[1. zračnoprevozna divizija (Združeno kraljestvo)|1. zračnoprevozna divizija]] popolnoma uničena med izvajanjem naloge. Pri tem polomu je imeloimela veliko opraviti tudi Montgomeryeva prezaposlenost, saj je hkrati vodil zavzemanje pomebnegapomembnega pristanišča [[Antwerpen]].

[[16. december|16. decembra]] [[1944]] se je pričela [[ardenska ofenziva (1944)|ardenska ofenziva]], ki so jo sprožili Nemci in, ki je zelo presenetila zavezniške sile. Nemci so začeli z bitko za [[Bastogne]], s katero so nemške enote razdelile 12. armadno skupino in glavnino 1. armade Kopenske vojske ZDA od ostalih enot. Ker je bil poveljnik [[12. armadna skupina (ZDA)|12. armadne skupine]] Omar Bradley stacioniran v [[Luksemburg|Lukesmburgu]]u, je bilo oteženo komuniciranje z 12. armadno skupino in tako se je Eisenhower odločil premestiti 1. in 9. armado pod poveljstvo [[21. armadna skupina|21. armadne skupine]], ki ji je poveljeval Montgomery. Ta je hitro izkoristil nastalo situacijo in takoj osebno obiskal vsa divizijska in armadna poveljstva in se hkrati posvetoval z generali o situaciji. Ustanovil je britanski [[XXX30. korpus (Združeno kraljestvo)|30. korpus]] kot strateško rezervo in hitro reorganiziral obrambo na severnem krilu in ukazal evakuacijo mesta [[St. Vith]]. Skupaj s prebivalci se je umaknila tudi vojska.

EinshowerEisenhower je od Montgomerya za 1. januar 1945 zahteval začetek ofenzive, ki naj bi britanske enote združila s Pattonovimi silami, ki so prodirale proti severu že od [[19. december|19. decembra]]. Tako bi Nemce ulovili v past in imeli možnost popolnega uničenja nemške vojske. Montgomery je zavrnil to zahtevo, saj ni bil dovolj pripravljen, hkrati pa se mu ni zdelo vredno boriti se za strateško nepomebnonepomembno območje. Napad je sprožil šele [[3. januar]]ja, ko so se nemške enote že umaknile. Velik del ameriške vojske je menil da se Montgomery ne bi smel obotavljati pri ofenzivi. Po koncu ofenzive je bila 1. armada dodeljena nazaj pod 12. armadno skupino, 9. armada pa je ostala pod poveljstvom 21. armadne skupine dokler ni prečkala Rena.

Montgomeryeva 21. armadna skupina je napredoval proti Renu, februarja, leta 1945. Ren so prečkali [[24. marec|24. marca]] in po skrbno načrtovani ofenzivi obkolili Nemško [[armadnaArmadna skupina B (Wehrmacht)|armadno skupino B]], ki se je nahajala v [[Porurje|Porurju]]. Montgomeryeva glavna naloga je bila stražitizavarovati krilo ameriške fronte. Montgomery je bil opozorjen, da bi [[Rdeča armada]] lahko zavzela [[Danska|Dansko]] zato je sklenil okupiratizavzeti nemški mesti [[Hamburg]] in [[Rostock]] in tako odrezati danski polotok.

Leta [[1946]] je Montgomery dobil svoj plemiški naslov. Postal je 1st [[Viscount Montgomery of Alamein]]. Istega leta je postal poveljnik Britanske vojske. To funkcijo je opravljal do leta [[1948]], ko mu je potekal mandat. Ministrski predsednik mu ni podaljšal mandata. Na njegovo mesto je postavil generala [[William Slim|Williama Slima]]. Bil je predsednik Zahodne Evropske Unije (to je varnostna organizacija, ki nima nobene povezave z [[EU]]) in poveljnik vseh njenih sil. Leta [[1951]] je postal namestnik generala Eisenhowerja, pri ustanavljanju zveze [[NATO]]. Montgomery je bil zelo predan vojak, ki je od svojih mož pričakoval veliko discipline in učinkovitosti. Kot Eisenhowerjev namestnik je opravljal inšpekcije vojakov in pripravljal skupne vaje zveze NATO. Kot namestnik je služil tudi pod EisenhowerjimaEisenhowerjevima namestnikomanaslednikoma [[Matthew Ridgway|Matthewom Ridgwajem]] in [[AlAlfred Maximilian Gruenther|Alom Gruentherjem]]. Upokojil se je leta [[1958]], pri starosti 71 let.

Bernard Montgomery je umrl leta [[1976]], v starosti 88 let. Umrl je na svojem domu v mestu [[Alton]].