Hugenoti: Razlika med redakcijama

Hugenoti so svojo veroizpoved opredelili na prvi narodni sinodi 1559 v Parizu. Sprejeta je bila strogo [[Jean Calvin|kalvinistična]] veroizpoved.

 

Zahteve hugenotov po priznanju združevanja in bogoslužja so bile v nasprotju z načinom vladanja francoskega kralja [[Franc I. Francoski|Franca I.]] Kralj je v soglasju s papežem katoliški duhovščini dodeljeval vplivne položaje, duhovščina pa mu je v zameno pomagala obvladovati ljudstvo. Proti takemu vladanju se je začel širiti odpor najprej med akademskimi krogi pariške univerze. Potem so se pridružila še verska reformna gibanja, ki so se v Francijo širila iz francosko govoreče Nizozemske. [[Henrik II. Francoski|Henrik II.]] se je bal, da bi gibanje razbilo komaj centralizirano državo (tako kot se je to zgodilo sosednji državi [[Karel V. Habsburški|Karla V.]]) Širjenje kalvinizma je poskušal zaustaviti z vse strožjimi dekreti in ga s tem potisnil v podzemlje. Začeli so se incidenti, se razširili v oborožene spopade in potem v vojne, tudi večletne, ki so s presledki trajale vse do konca 16. stoletja.

 

V takšnih razmerah je bil interes krone ohranjati ravnotežje med obema poloma, ohranjati enotnost Francije. Ko [[Katarina Medičejska|Katarini Medičejski]] kot regentki [[Karel IX. Francoski|Karla IX.]] posredovanje med sprtima stranema ni uspelo in je s ''1. saint-germanskim ediktom'' vendarle dala hugenotom nekaj omejenih verskih pravic, je druga stran razumela to kot izdajo katolicizma. Vojvoda Franc Guise-ški je 1562 v Wassy-ju izvedel masaker med hugenoti, ki so bili pri molitvi. Takrat so se začele tako imenovane ''hugenotske vojne'', ki so s presledki trajala naslednjih 36 let. Bilo jih je osem.

 

Hugenoti so, kljub vojaški podrejenosti, nekaj časa še uspevali zadržati vsaj omejene verske in politične pravice. Prve tri vojne so se končale z mirovnim ''ediktom iz Amboise-a'' 1563, ki jim je dajal omejeno svobodo veroizpovedi. ''2. saint-germanski edikt'' jim je zagotovil tudi varovana območja. Poskus sprave s strani hugenotskega admirala Coligny-ja in porka med hugenotom Burbonom Henrikom Navarrskim (eden od upravičencev do francoskega prestola, ki so čakali v vrsti) in najmlajšo hčerko Katarine Medičejske Margareto pa je pripeljala do novega zapleta. V [[Šentjernejska noč|šentjernejski noči]] so katoličani množično napadli hugenote. Pokol je trajal 5 dni in je samo v Parizu terjal smrt vsaj 2000 hugenotov, na deželi pa v naslednjih tednih še veliko več. Pobili so mnogo pomembnih hugenotskih voditeljev, med njimi tudi admirala Coligny-ja.

 

Z nantskim ediktom so se za nekaj časa končale vojne. Število hugenotov v Franciji je padlo od 10 na vsega nekaj odstotkov.

 

Po Henrikovem uboju 1610 so začeli hugenote spet preganjati. Kardinal [[Richelieu]] je bil mnenja, da so se varovana območja razrasla v državo v državi. V bojih s kardinalovo vojsko so hugenoti zgubil svojo glavno postojanko [[La Rochelle]] in varovana območja. Drugih pridobitev nantskega sporazuma pa jim Richelieu ni odrekal.

 

 

 

* (1972) ''Zgodovina človeštva'', IV.knjiga, I. zvezek. Ljubljana: DZS

* Garrisson, Janine (1991) ''Protestants du Midi: 1559 - 1598''. Toulouse

 

{{reli-stub}}