Elizabeta Bavarska: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m r2.6.4) (robot Spreminjanje: en:Empress Elisabeth of Austria |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 30:
Leto [[1853]] bi se skoraj začelo s tragedijo, končalo pa se je z veselo zaroko Franca Jožefa. [[13. februar]]ja bi lahko podlegel ranam [[atentator]]ja, a na srečo rane niso bile globoke in se je lahko mladi monarh po nekaj dneh spet posvetil svojim dolžnostim. Imel je kar nekaj ljubezni, a je njegova mati vsem nasprotovala. Tako se je odločila, da mu bo sama našla primerno soprogo, glede na njegov položaj. Iskala je po vseh dvorih, pa ni bilo nobene primerne. Leto dni po poskusu atentata se je v življenju Franca Jožefa spet zgodilo nekaj, na kar njegova mati Zofija ni mogla vplivati - mladenič si je sam izbral nevesto.
Zofija in ena izmed njenih bavarskih sester, po imenu Ludovika, sta se že domenili, da bi bila starejša Ludovikina hči Helena, resno dekle, vzgojeno za tako življenje, odlična soproga za Franca Jožefa. Dami sta zato poleti [[1853]] organizirali skupno letovanje v [[Bad Ischl]]u, kjer naj bi se sestrična in bratranec spoznala. A dogodilo se je nekaj drugega. Franca Jožefa sploh ni prevzela Helena s svojim spakljivim vedenjem, ampak ga je popolnoma prevzela Helenina mlajša sestra Elizabeta, ki so jo vsi klicali Sisi (Sissi). Bila je ljubka, nežna, nenavajena na tako družbo. Bilo ji je petnajst let, nikakor še ni dorasla in je bila po Zofijini sodbi še popolnoma nezrela. Toda Franca Jožefa ni moglo nič odvrniti od odločitve in mati je morala na koncu popustiti. Ko so vprašali Elizabeto, če ga hoče, je odgovorila
Od zaroke do poroke je trajalo osem mesecev in v tem času so Elizabeto pripravili na cesarske dolžnosti. V nekaj mesecih so jo naučili [[francoščina|francoščine]], velik poudarek je bil na zgodovini njene nove domovine, seznanili so jo z vedenjem, protokolom in navadami na dunajskem dvoru, vcepili so ji tudi nekaj higienskih načel. Poroka je bila določena za [[24. april]]a [[1854]]. Elizabeta se je peljala po [[Donava|Donavi]] do [[Linz]]a z ladjo, okrašeno s cvetjem. [[Dunajčani|Dunajčane]] je takoj očarala s svojo nenavadno lepoto. Po poroki nikakor nista mogla biti sama, ker ju je čakalo kup uradnih zadev.
Vrstica 40:
Elizabeta je Francu Jožefu rodila štiri otroke: Zofijo, prestolonaslednika Rudolfa, Gizelo in Marijo Valerijo. Zofija je umrla pri dveh letih in takrat so se odnosi med parom začeli spreminjati. Leta [[1866]], ko je bila [[pruska vojska]] pred vrati [[Dunaj]]a, je našla Elizabeta z otroki zatočišče v [[Budimpešta|Budimpešti]]. Že leta [[1867]] pa je bil Franc Jožef okronan za cesarja [[Madžarska|Madžarske]]. Avstrijska monarhija je postala dualistična [[Avstro-Ogrska]]. Elizabeta je s kronanjem za madžarsko kraljico dosegla zenit svojega življenja. Mati Zofija je prevzela nadzor nad otroki, kljub temu da je Elizabeta zelo nasprotovala. Ko se je Franc Jožef uprl svoji materi, je otroke dobila nazaj, a srčne rane zaradi izgubljene hčere, izgubljene svobode in nenehno vtikanje tašče v njeno življenje, je Sisi povsem uničilo. Takrat so se začela njena nenehna potovanja. Čim bolj se je izogibala [[Hofburg]]u in [[Schönbrunn]]u, naravnost sovražila ju je. Elizabeta je bila sicer uradno cesarica, vendar [[nadvojvodinja|nadvojvodinji]] Zofiji to ni preprečilo nadzora nad sinom, snaho in otroki. Elizabeta je lahko računala na moževo podporo in ta ji je dovolil luksuzna potovanja, kar je bilo vedno lažje, saj je bil evropski železniški sistem dokaj dobro razvit. Cesarica je imela svoj [[vlak]] in spremstvo šestdesetih ljudi. Posebnemu vlaku je sledil še [[tovorni vlak]], v katerem je potovala prtljaga.
Če je bil Franc Jožef navsezadnje lahko zadovoljen s pozitivno politično bilanco zadnjih let v tem desetletju, pa ni mogel biti zadovoljen z zasebnim življenjem. Okrog njega je nastajala praznina. Ko je maja [[1872]] pri sedeminšestdesetih letih umrla nadvojvodinja Zofija, je izginila ena največjih osebnosti v prvi polovici njegovega vladanja. Franca Jožefa je to zelo čustveno prizadelo. Zlasti njegovo razmerje z materjo se je v marsičem spremenilo. Z nastopom ustavnega obdobja je Zofija pravzaprav nehala igrati politično vlogo. Zadnja leta je z žalostjo v srcu gledala zmagoslavje sil, proti katerim se je od nekdaj bojevala. Vzpon liberalizma na [[Dunaj]]u in v [[Budimpešta|Budimpešti]], priznanje [[madžarska|ogrske]] suverenosti, razpad konkordata, so bili zanjo zelo kruti udarci. Zofiji se je posrečilo ohraniti del družinskega življenja. Po njeni smrti te vloge nikakor ni mogel nadomestiti njen mož. [[Franc Karel]] je že dolga leta živel
Med [[ljudsko praznovanje|ljudskim praznovanjem]], ki je aprila [[1879]] spremljalo srebrno poroko cesarskega para, je Franc Jožef dočakal veselje, da se je okoli njega zbrala cela družina. Elizabeta je bila poleg njega, čeprav je očitno že prišla tako daleč, da so ji bile takšne prireditve tuje oziroma zoprne.
Če se je Franc Jožef konec leta [[1879]] ozrl v preteklost, je lahko imel občutek, da so slaba leta kraljevanja minila in da je monarhija po številnih težavah našla novo ravnotežje. Naposled je prenehal biti prekleti vladar, ožigosan s porazom.
Navada Franca Jožefa je bila, da
[[Slika:Empress Elisabeth of Austria, 1864.jpg|thumb|right|Sisi leta [[1984]].]]
Franc Jožef se je lahko zanesel samo nase, ko je moral črpati moralne moči, potrebe za te preizkušnje in vsakdanje opravljanje dolžnosti. Družina je nehala biti tisti pristan, ki ga je potreboval. Cesarica je bila kar naprej odsotna, poleg tega so bili njegovi odnosi z Rudolfom čedalje težji. Čeprav je bila Marija Valerija ljubeča z očetom, je bilo to premalo, da bi se praznina zapolnila. Cesarica je trmasto živela po svoje. Sicer je nehala potovati v [[Anglija|Anglijo]] in na [[Irska|Irsko]], kjer je bila prej, ko
Cesarski par je [[15. januar]]ja [[1889]] doletel popolni šok. Sin Rudolf je naredil [[samomor]]. Po vseh domnevah je mogoče sklepati, da se je z Marijo Vetčero, katero je resnično ljubil in je bila zanj pripravljena dati življenje, dogovoril, da bosta umrla ob istem času. Marija naj bi zanosila z Rudolfom in da ne bi prišlo do škandala, je najprej ustrelil Marijo, nato pa še sebe.
[[Slika:Elisabeth-photo.jpg|thumb|left|Njena [[fotografija]].]]
Rudolf je zelo ljubil mater in je vse življenje čakal na njeno pozornost. Nikoli mu ni mogla iskreno izkazovati svoje ljubezni. Ko jo je doletela ta tragedija je bila stara 51 let, globoko [[depresija|depresivna]], osamljena in izjemno nedružabna, polna lastne samote. Njena [[legenda]]rna [[lepota]] je ovenela, [[koža]] se je nagubala, njen [[vid]] je opešal. Nekaj časa je ostala na Dunaju, ob možu, saj ga ni mogla pustiti samega, strtega od bolečine. Sama je to še težje prenašala. Razen dolgih sprehodov ni bila več sposobna nobene [[športnae aktivnost|športne aktivnosti]]. Opustila je [[pisanje]] [[poezija|poezije]] in premišljevala o samomoru. Sinove smrti Elizabeta nikakor ni mogla preboleti. Čedalje bolj so jo zagrinjale sence melanholije in samote, iz njih ni nikoli več našla izhoda. Oblačila se je izključno v črnino ter v spremstvu ene same spremljevalke in služabnice potovala
Madžarska in Grčija sta zanjo postali nezanimivi. Kmalu so začeli [[časopis]]i pisati, da se ji mrači um. Ker jo je to jezilo, se je včasih malo pokazala z možem v javnosti, da se je potem spet za cele tedne, mesece, leta povrnila v svoje samotno življenje. Elizabeta je možu našla zabavno prijateljico in povsem podpirala to zvezo. Cesarici je bila zelo simpatična [[igralec (umetnik)|igralka]], ki je spremljala njenega moža in obratno. [[Katarina Schratt]] je čudovito skrbela za Franca Jožefa in ga obsipavala z majhnimi pozornostmi. Cesar je imel rad to žensko, a je v sebi še vedno močno ljubil Sisi in jo pogrešal. Včasih ko je dolgo ni bilo, je hodil po njenih sobanah in se nežno dotikal pohištva pokritega z belo prevleko. Elizabeta se je trudila, da bi vsaj [[božič]]ne [[praznik]]e preživela doma, a počasi je začela tudi to zanemarjati.
Vrstica 61:
[[Slika:Sissi's desk in Achilleion.jpg|thumb|200px|left|Elizabetina miza v [[Achilleion]]u.]]
[[Slika:Hungary szeged elisabeth 2.jpg|thumb|200px|right|Elizabetin kip]]
Cesarica je odklanjala, da bi igrala vlogo žene, matere in cesarice, reprezentanèno figuro velikanskega imperija, katerega tradicija jo je preganjala. Namesto tega se je borila, podobno kot [[feministka|feministke]] [[20. stoletje|20. stoletja]], za samouresničitev. V svoji čustvenosti, nemirnosti, nevrotičnosti in pomanjkanju pravega doma, kakor tudi v svoji [[egocentričnost]]i, je prevzela kult osebnosti, ki ga je gojila do skrajnosti. Elizabeta je zavestno gradila svojo legendo za potomce, legendo o srhljivi lepoti, nerazumevanju in osamljenosti. Ostajala je individualistka, visoko izobražena ženska. Prav nič čudnega ni, da jo dandanes primerjajo s
Na Franca Jožefa je cesaričina smrt zelo vplivala. Ko je izvedel novico je odrevenel in se nekaj trenutkov zatem sesedel v naslonjač in vzdihnil: »Nič na tem svetu mi torej ne bo prihranjeno.« In nato je še zamrmral
== Literatura ==
|