Noč dolgih nožev: Razlika med redakcijama

'''Noč dolgih nožev''' je ime za aretacijo in poboj pripadnikov [[Sturmabteilung|SA]] v noči s [[30. junij]]a na [[1. julij]] 1934, ki so ga izvedle enote [[Schutzstaffel]]. Samo ime ja akcija dobila po [[refren]]u ene najbolj priljubljenih SA [[koračnica|koračnic]]. To koračnico so pripadniki rjavosrajčnikov (kot so se imenovali pripadniki SA) prepevali za uvod v množične [[pretep]]e. Refren se je glasil: »Nabrusili bomo dolge [[nož]]e na robovih [[pločnik]]ov.« Pokol vodij SA je zato dobil ime noč dolgih nožev. V sami akciji je življenje izgubilo najmanj 85 ljudi<ref name="Evans 39">Evans (2005), str. 39.</ref><ref>Kershaw, ''Hitler'', (1999), str. 517.</ref>, skupno pa naj bi po množičnih aretacijah pobili še več sto ljudi.

 

{{glavni|Sturmabteilung}}

 

Röhm je v nasprotju z večino nekdanjih oficirjev izhajal iz revne družine bil pa je inteligenten in sposoben, zato so ga obdržali v zmanjšani nemški armadi. Zadolžen je bil za oskrbovanje in organiziranje ilegalnih vojaških organizacij. Röhm je spoznal Hitlerja že leta 1920 in čeprav je bil vojak, je na skrivaj postal član njegove stranke.

 

{{glavni|Pivniški puč}}

 

Medtem ko je Hitler sedel v zaporu, so začeli njegovi tovariši na novo postavljati stranko na noge. Na severu Nemčije sta bila to brata Strasser, Georg in Otto. Prvi, [[vojni veteran]], po [[poklic]]u [[lekarna]]r, je postal organizacijski vodja stranke, Otto pa je bil [[novinar]]. Stranki sta se pridružila tudi [[inženir]] [[agronomija|agronomije]] [[Heinrich Himmler]] ter [[filozof]] [[Joseph Goebbels]]. Hitlerja je po enem letu prišel iz zapora, ker je obljubil, da se bo vzdržal nadaljnjega delovanja. Medtem so se v stranki vneli notranji boji. Brata Strasser in Goebbels so bili radikalci in so resno pojmovali [[socializem]] v imenu stranke. Dosledno so zagovarjali podržavljenje velekapitala, [[veleposest]]i in velike [[industrija|industrije]], Himmler in Göring, ki se je medtem vrnil iz [[Švedska|Švedske]], kamor je ranjen po propadlem puču pobegnil, pa sta zagovarjala povezavo z desnico. Hitlerju je nekako le uspelo pomiriti razgrete strasti in poenotiti stranko pred [[volitve|volitvami]] leta 1928, ki pa so bile za stranko veliko razočaranje. [[Kriza]], v državi je bila v glavnem odpravljena, ljudje so upali, da bo država začela normalno delovati, in v tem trenutku ekstremistom niso bili naklonjeni. Hitler je zato stranko reorganiziral. Najprej je ločil strankino levico, Goebbelsa je poslal za [[gauleiter]]ja (strankinega pokrajinskega vodjo) v »rdeči« Berlin, ki je bil socialdemokratska trdnjava, Georga Strasserja je obdržal za organizacijskega vodjo, Otto pa je šel v strankin [[časopis]]. Na novo so organizirali tudi SA, tokrat čisto po vojaškem vzorcu, saj je imela v tem trenutku že nekaj deset tisoč pripadnikov, zato je potrebovala vojaško hierarhijo.

{{glavni|Schutzstaffel}}

 

Pripadniki te organizacije so ubogati morali vsak ukaz, biti skrajno brezobzirni z drugimi, a med seboj tovariški. Mrtvaška glava na njihovih kapah je pomenila zavezanost vodji in tovarišem do [[smrt]]i, na [[ovratnik]]ih pa so nosili znak SS, ki izhaja iz [[starogermanska mitologija|starogermanske mitologije]] in v [[rune|runski]] pisavi pomeni dvojno zmago. Moto SS je bil: »Moja čast je moja zvestoba.« ([[nemščina|nemško]] ''Meine Ehre heisst Treue'')

 

Leta 1929 je na [[Wall street]]u prišlo do borznega zloma. Začela se je gospodarska kriza v kateri je nemško [[gospodarstvo]], ki si je komaj opomoglo, spet začelo propadati. Brezposelnih je bilo vedno več, to pa je izkoristil Hitler, ki je krivdo za vse skupaj pripisal židovski [[zarota|zaroti]] in vladi ter obljubljal ljudstvu, da bodo nacisti napravili državo in gospodarstvo spet trdna in da bo država postala steber [[Evropa|Evrope]]. S takim programom je stranka, ki je vsak dan dobivala nove člane nastopila na volitvah leta 1930.

 

Na volitvah so nacisti dobili 6 [[milijon]]ov glasov in 108 [[parlament]]arnih sedežev ter postali druga stranka v parlamentu. Nadaljevanje gospodarske krize in notranji razdor v državi je zahteval tudi prve žrtve. V spopadih med komunisti in pripadniki SA je vsak dan umrlo več ljudi. V [[Hamburg]]u ob neki priložnosti kar 118.

 

{{glavni|Sicherheitsdienst}}

SA je počasi začenjal od vlade zahtevati izredne pristojnosti za »zaščito države« proti čemur je v parlamentu glasovalo le nekaj socialdemokratov. SA je po tem organizirala lov na še preostale komuniste in socialdemokrate ter začela odpirati [[Koncentracijsko taborišče|koncentracijska taborišča]], večinoma neuradna. V strahu pred porastom moči SA pa sta Göring in Himmler prepričala Hitlerja, da je Hitler vodenje taborišč prepustil Himmlerju. Röhm je v tistem trenutku postajal malo premočan. Junija 1933 so zaradi pritiskov nehale delovati vse druge politične stranke, tudi nacionalisti, njihovi polvojaški odredi, [[jeklene čelade]], pa so postali rezervne enote SA.

 

Z izginotjem [[opozicija (politika)|opozicije]] je v državi tako rekoč izginil notranji sovražnik, kar je spodbudilo SA, da je zahtevala, da se izvede druga [[revolucija]], v kateri bi obračunali še s kapitalisti, buržuji, oficirji, člani SA pa bi za nagrado prevzeli njihova mesta. Hitler jim ni ugodil, saj se je bal, da bo s tem povzročil spopad med vojsko, ki bi jo Hindenburg prav gotovo poklical na pomoč pri vzdrževanju reda, in svojimi enotami. Zavedal se je, da za svoje nadaljnje načrte potrebuje tako vojsko kot močno industrijo, ki bo pomagala pri vojni, za katero je pripravljal Nemčijo.

 

Hitler je medtem imenoval Röhma za [[minister brez listnice|ministra brez listnice]] v vladi, da bi ga malo pomiril, vendar je Röhm kmalu spet izbruhnil. Začel je pripravljati [[teren]], da bi se vojska in SA združili, kar bi pomenilo, da bi SA vojsko požrla, vse skupaj pa bi vodili Röhm in ostali vodje SA. Vodja SA [[Karl Ernst]], na primer, je sicer v Berlinu res imel 80.000 mož, a za generale v vojski ni bilo sprejemljivo, da bi jih vodil človek, ki po poklicu sploh ni [[vojak]]. Röhm je poleg združitve predlagal še, da bi bile novemu vojnemu ministrstvu, ki bi poveljevalo »ljudski vojski« (v kateri bi bili združeni redna vojska in SA), pridružene še SS in nacistični šoferski korpus ter še vse nemške strelske [[zveza|zveze]] in [[klub]]i, veteranske organizacije, organizacije za predvojaško vzgojo mladine, služba za delovno obveznost, [[civilna zaščita]], [[gasilci]], minister pa bi bil seveda on<ref>Wheeler-Bennett (2005), str. 726.</ref>.

 

[[Slika:Reichsparteitagnov1935.jpg|thumb|right|300px|Hitlerjev triumf: Führer pregleduje SA leta 1935. Na Hitlerjevi levi poleg avtomobila stoji vojak SS-a.]]

V naraščajočih nesoglasjih med vojsko in SA je bil Hindenburg trdno na strani vojske, vendar ni upal preveč drezazi in jeziti v tu organizacijo, ki bi lahko ob izbruhu nasilja Nemčijo pahnila v [[državljanska vojna|državljansko vojno]]. V izogib temu, so se predstavniki oblasti in SA dogovorili, da bo SA vodila predvojaško vzgojo in delovala kot obmejna zaščita, vojska pa ostaja edina redna oborožena sila. Hitler se je medtem skušal dogovoriti z vojsko, da ga bo podprla v imenovanju za predsednika tako države kot vlade, ko Hindenburg umre. To je dosegel na sestanku z generali, ki so obljubili da, pod pogojem, da obrzda SA in zagotovi neodvisnost vojske, dobi njihovo podporo. Hitler in vojni minister [[von Blomberg]] sta potrdila dogovor. Poleg tega je moral Hitler pomiriti tudi tujino, ki jo je krepitev paravojaštva v Nemčiji močno skrbela. Francoskemu [[veleposlanik]]u je na sestanku zagotovil, da bo SA zmanjšal za tretjino.

Prvi konkretni dogovor, ki je nakazoval, kaj se bo zgodilo z SA je bil sklep, da bo Hitler SA v mesecu juliju poslal na dopust, hkrati pa so se začeli kovati tajni načrti o uničenju te organizacije, ki so potekali v mesecu juniju med Hitlerjem, Göringom, Himmlerjem in Heydrichom. Hkrati je Hitler v tajnosti v vojski razglasil bojno pripravljenost<ref>Bullock (1958) str. 165.</ref>. Akcija naj bi stekla 30. junija zvečer, ko naj bi se hitler v Münchnu udeležil posveta SA, na katerem naj bi bili tudi vsi veljaki te organizacije<ref>Evans (2005), str. 31.</ref>.

 

Hitler je v München prispel na dogovorjeni datum in z enotami, ki jim je poveljeval esesovski [[Obergrupenführer]] [[Sepp Dietrich]], v Münchnu aretiral tamkajšnjega poveljnika SA. Skupina pripadnikov SS je potem odhitela na [[železniška postaja|železniško postajo]], kjer so že zajeli vse visoke častnike jurišnikov, ki so šele prihajali na posvetovanje, Hitler sam pa se je z večino esesovcev napotil v [[Bad Wiessee]]<ref>Bullock (1958), str. 166.</ref>. Hitler je osebno aretiral Röhma, njegovega namestnika, šlezijskega komandanta SA, obergruppenführerja Heinesa, pa so izvlekli iz postelje skupaj z ljubimcem in oba takoj ustrelili<ref>Kempka interview.</ref><ref name="Shirer221">Shirer (1960), str. 221.</ref>. Preostale visoke častnike so odpeljali v münchenski zapor, kjer so jih čakali v Münchnu aretirani kolegi<ref name="Evans32">Evans (2005), str. 32.</ref> Vsi so bili postavljeni pred [[strelski vod]], vodja usmrtitev pa je bil Sepp Dietrich.

[[Slika:Gregor Strasser.jpg|thumb|right|Georg Strasser, žrtev poboja]]

V vsesplošnim maščevanjem so padale tudi nedolžne žrtve. Esesovci so po pomoti ustrelili uglednega [[glasbeni kritik|glasbenega kritika]] [[Will Schmidt|Willa Schmidta]], ki so ga zamenjali za pripadnika SA z istim imenom<ref>Evans (2005), str. 36.</ref>. Brutalno so ubili tudi starega von Kahra, ki je nekoč »pokvaril« pivniški puč, umorjen je bil celo [[Bernard Stempfle]], nekdanji [[duhovnik]], ki je v tistih prvih dneh bojev za oblast celo pomagal Hitlerju pri izdaji [[knjiga|knjige]] [[Mein Kampf]]. Uradno naj bi v noči dolgih nožev umrlo okoli 70 ljudi, neuradno pa se ta številka vrti okoli 1000. Zadnji je prišel na vrsto Röhm. Hitler ga je namreč hotel pomilostiti, a so ga sodelavci prepričali, naj gre do konca. Zrušenemu vodji SA so ponudili [[pištola|pištolo]], da stori častni [[samomor]], vendar je odklonil. Potem sta v zaporniško celico, kjer je bil zaprt vstopila [[komandant]] koncentracijskega taborišča [[Dachau]] [[Theodor Eicke]] in njegov pomočnik ter nekdanjega šefa SA ustrelila.

 

V [[Nürnberg]]u so bili SA, SS, SD in [[gestapo]] obtoženi kot zločinske organizacije. SA je bila oproščena, saj po mnenju [[sodnik]]ov po 30. juniju 1934 ni imela nobene omembe vredne vloge več. Preostali trije pa so bili spoznani za krive, kar je pomenilo, da je bilo kaznivo dejanje že, če si bil njihov član. Izvzeti so bili le tisti, ki so že pred začetkom vojne izstopili iz njihovih vrst ali pa bili [[mobilizacija|mobilizirani]] prisilno, vendar je bilo takih zelo malo.

 

 

* [[Alan Bullock|Bullock, Alan]]. ''Hitler: A Study in Tyranny''. New York: Harper, 1958.

* [[Richard J. Evans|Evans, Richard]]. ''The Third Reich in Power''. New York: Penguin Group, 2005. ISBN 0-14-303790-0

* [[Heinz Höhne|Höhne, Heinz]]. ''The Order of the Death's Head: The Story of Hitler's SS''. New York: Coward-McCann, 1970. ISBN 0-14-139012-3

* [[Erich Kempka|Kempka, Erich]]. Library of Congress: Adolf Hitler Collection, C-89, 9376-88A-B, Intervju z Erichom Kempko, 15. oktober 1971

* [[Ian Kershaw|Kershaw, Ian]]. ''The "Hitler Myth": Image and Reality in the Third Reich''. Oxford: Oxford University Press, 2001. ISBN 0-19-280206-2.}}

* [[Jackson J. Spielvogel|Spielvogel, Jackson J]]. ''Hitler and Nazi Germany: A History.'' New York: Prentice Hall, 1996. ISBN 0-13-189877-9

 

 

- v [[angleščina|angleščini]]:

* [http://www.axishistory.com/index.php?id=4558 Seznam žrtev]

 

{{Link FA|en}}

{{Link FA|es}}

 

[[ar:ليلة السكاكين الطويلة]]

[[da:De lange knives nat]]

[[de:Röhm-Putsch]]

[[en:Night of the Long Knives]]

[[eo:Nokto de la longaj tranĉiloj]]