Bitka za Iwo Jimo: razlika med redakcijama

dodanih 2.821 zlogov ,  pred 10 leti
brez povzetka urejanja
m (robot Dodajanje: jv:Perang Iwo Jima)
'''Bitka za Iwo Jimo''' (tudi ''operacija Detachment'') je bila [[bitka]] [[druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]] za [[japonska|japonski]] [[otok]] [[Iwo Jima]].
 
== ZgodovinaPriprave bitkena bitko ==
Po porazu japonske vojske v [[Pomorska bitka pri Marijanskem otočju|Marijanskem jarku]] so se Japonci pričeli pripravljati na obrambo otoka. Le-ta je imel namreč izjemen strateški položaj, saj je letališče na njem predstavljalo izhodišče oz. prosto pot do Japonske. Na tem otoku so bila tudi tri letališča, od koder so japonski prestrezniki napadali ameriške bombnike, zato bi zavzetje otoka odpravilo to oviro in omogočilo začetek priprav na morebitno invazijo na glavne japonske otoke.
Obrambo otoka je poleti leta [[1944]] prevzel general [[Tadamiči Kuribajaši]], sposoben vojak, ki je dobro poznal strategijo napada ameriške vojske.
Kuribajaši je tako ukazal gradnjo številnih podzemnih predorov, bunkerjev, strojničnih in minometnih gnezd, s katerimi so dobro utrjeni pričakovali ameriško invazijo.
 
Obrambo otoka je poleti leta [[1944]] prevzel general [[Tadamiči Kuribajaši]], sposoben general, ki je dobro poznal strategijo napada ameriške vojske. Vedel je, da je proti Američanom zaradi številčne premoči zmaga nemogoča, še posebej, ker je bil del flote, namenjen obrambi Iwo Jime, uničen v [[Bitka za Saipan|bitki za Saipan]]. Zato se je odločil, da bo Američanom skušal zadati čimvečje izgube, s čimer bi lahko zakasnil začetek ameriške invazije na japonsko glavno otočje.
Vse od pozne jeseni 1944 je bil otok že tarča ameriških letal, ki so bombardirala položaje na njem, vendar akcije niso bistveno oslabile japonske obrambe. Zato so [[19. februar|19. februarja]] [[1945]] [[Američani]] začeli s kopensko invazijo na otok, saj so morali zavzeti letališče, s katerega naj bi z bombniki [[B-29]] pričeli ogrožati japonska mesta.
 
Kuribajaši je vedel tudi, da bo ameriška premoč brez težav uničila obrambne položaje na obali, ki jih je predvidevala takratna japonska obrambna doktrina (to se je zgodilo tudi ob bitki za Saipan). Namesto tega se je odločil, da obrambne položaje namesti bolj v notranjosti otoka ter na višjih predelih, od katerih je bilo mnogo obrambnih položajev na gori Suribači. V ta namen je bilo poleti 1944 s pomočjo rudarskih inženirjev zgrajeno obsežno število podzemnih obrambnih položajev, povezanih z omrežjem [[predor]]ov. V tem času so kljub ameriškim napadom na ladje začele na otok prihajati tudi japonske okrepitve.
 
Kuribajaši je spremenil tudi taktiko bojevanja. Namesto takojšnjega napada na ameriške sile je načrtoval odlašanje napada do trenutka, ko bi lahko nasprotniku zadal čimbolj številne izgube. Poleg tega je prepovedal direktne protinapade, še posebej pa samomorilske juriše, ki so se za Japonce vedno končali slabo.
 
==Bitka==
 
Vse od pozne jeseni 1944 je bil otok že tarča ameriških letal, ki so bombardirala položaje na njem, vendar akcije niso bistveno oslabile japonske obrambe, so pa del japonskih sil preusmerile v popravilo škode. Nekaj obrambnih položajev na obali, ki so jih zahtevali Kuribajašijevi nadrejeni, je bilo uničenih že ob bombardiranju pred začetkom kopenske invazije. Zato so [[19. februar|19. februarja]] [[1945]] [[Američani]] začeli s kopensko invazijo na otok, saj so morali zavzeti letališče, s katerega naj bi z bombniki [[B-29]] pričeli ogrožati japonska mesta.
Poveljnik napada je bil ameriški general [[Holland M. Smith]], ki je naletel na izjemen japonski odpor. Američani so načrtovali hitro zasedbo otoka brez večjih izgub. Že prviOb danprvem valu invazije se je na otok uspelo izkrcati cca. 30.000 marincem, ki pa soza takorazliko imeliod napadalciprejšnjih približnobitk tisočniso mrtvihbili indeležni ranjenihtakojšnjega protinapada, kar jih je presenetilo. Ko se je padovolj namarincev otokpremaknilo uspelov izkrcatinotranjost cca.otoka, 30.000so marincemdoživeli močan ogenj z japonskih obrambnih položajev. JaponskiTudi, vojakiče so imelimarinci ukazuspeli branitiočistiti svojekakšnega od obrambnih položajev, so novi japonski vojaki preko tunelov lahko ponovno zasedli položaje, doza zadnjegakatere dihaso marinci domnevali, da niso več nevarni. Že prvi dan so tako imeli napadalci približno tisoč mrtvih in ranjenih.
 
V nekaj dneh je Japoncem vseeno začelo primanjkovati hrane in streliva, Američani pa so s številčno premočjo uspeli odrezati področje okrog gore Suribači od preostanka otoka. Kljub močni obrambi so dva dni kasneje, tj. 23. februarja, Američani uspeli dejansko zavzeti najvišji vrh otoka, Suribači, kjer so za potrebe propagande izobesili veliko ameriško zastavo. Dogodek je bil fotografiran, tako je slika obšla ves svet, nominirana pa je bila tudi za [[Pulitzerjeva nagrada|Pulitzerjevo nagrado]]. Vendar bitka tedaj sploh še ni bila končana. S časom so marincem na pomoč priskočile tudi oklepne enote, proti katerim se Japonci niso mogli dolgo upirati. Kljub temu so se mnogi borili do smrti ali pa so naredili samomor, da bi se izognili zajetju.
 
S prispetjem okepitev so Američani začeli počasen premik proti severnemu delu otoka, ki je bil ravno tako dobro utrjen in je dajal dobro izhodišče za obrambo. Ker so se do takrat tudi Američani naučili dovolj o japonski taktiki in njenih pomanjkljivostih, so vseeno uspeli zasesti tudi severni del otoka. Najbolj znamenita bitka na severu je bila bitka za hrib 362, ko so Američani praktično presenetili branilce, čeprav so pred tem utrpeli velike izgube.
 
21. februarja so japonska letala uspela potopiti letalonosilko Bismarck Sea, v napadu pa je bilo močno poškodovanih tudi nekaj spremljevalnih ladij in letalonosilka Saratoga.
Kljub močni obrambi so dva dni kasneje, tj. 23. februarja, Američani uspeli zavzeti najvišji vrh otoka, Suribači, kjer so za potrebe propagande izobesili veliko ameriško zastavo. Dogodek je bil fotografiran, tako je slika obšla ves svet, nominirana pa je bila tudi za [[Pulitzerjeva nagrada|Pulitzerjevo nagrado]]. Vendar bitka tedaj sploh še ni bila končana.
 
Zadnji organizirani napad so japonski vojaki tako izvedli zjutraj [[26. marec|26. marca]] 1945, ko je 300 japonskih napadalcev presenetilo Američane in jim zadalo hude izgube. Preživeli Japonci so se umaknili v številna podzemska skivališča. Po končanih spopadih se je Američanom predalo le okoli 1000 japonskih vojakov, nekateri izmed njih tudi več let po končani drugi svetovni vojni.
1.354

urejanj