Franc Simonič (duhovnik): Razlika med redakcijama

Simonič je obiskoval osn.osnovno šolo v [[Destrnik]]u, gimnazijo v [[Maribor]] in [[Gradec|Gradcu]], tu študiral [[filozofija|filozofijo]] in [[teologija|teologijo]] in bil 1832 [[Sveto mašniško posvečenje|posvečen]] v duhovnika. Služboval je kot v [[kaplan]] v [[Bučkovci]]h (do 1840), [[Križevci pri Ljutomeru|Križevcih pri Ljutomeru]] (do 1846), v [[Lučane|Lučanah]] ([[nemščina|nem.]] Leutschach) na [[Koroška|Koroškem]] (do 1850), pri predmestni fari Device Marije v Mariboru (do 1857) in kot [[kurat]] v Gaju nad Mariborom.

Simoniča sta narodno prebudili dijaška slovovenska družba v Gradcu in poznanstvo s [[Anton Krempl|A.Kremplom]], ki je bil prav tako [[kaplan]] v bližnji [[Mala Nedelja|Mali Nedelji]] pri Bučkovcih. Z njim se je kot »goreč Slovenec« trudil za boljše osnovno šolstvo, prepričan, da resnično prosvetno delo uspeva le v domačem jeziku. V tem času se je verjetno mnogo družil tudi s [[Peter Dajnko|P. Dajnkom]] in [[Marko GlaseGlaser| M. Glaserjem]], prek [[Stanko Vraz|Vraza]] si je naročal ilirski [[slovar]], bil je prednaročnik Kremplovih Dogodivšin, naročnik Novic in Vrazovih del, član štajerskega zgodovinskega društva v Gradcu in [[Mohorjeva družba|Moherjeve družbe]] (1852). Kot Vrazov »istinski prijatelj« (podpis na enem od treh pisem Vrazu), je bil »jedini pošten Muž«, na katere se je Vraz lahko poleg kaplana E. Bratuša in Ivana Gottweisa obračal pri prodaji ilirskih knjig po vzhodni Štajajerski.