Genetski kod: Razlika med redakcijama

| style="background:#B0B0B0;"| UAA Ochre"okra" (''Stop[[zaključni kodon|stop]]'')

| style="background:#B0B0B0;"| UGA Opal"opal" (''Stopstop'')

| style="background:#B0B0B0;"| UAG Amber"jantar" (''Stopstop'')

Kodoni v [[nukleinska kislina|nukleinskih kislinah]] niso fizično ločeni med seboj, zato je pomembno, kje se prevajanje začne. Za primer, zaporedje GGGAAACCC se lahko bere na tri različne načine -– če prevajalni sistem začne z branjem pri prvem gvaninu, je zaporedje kodonov GGG AAA CCC, torej glicin - lizin - prolin. Če prične pri drugem, je zaporedje GGA AAC, torej lizin - asparagin, če pri tretjem pa GAA ACC, torej glutaminska kislina - treonin. Pravimo, da za vsako zaporedje obstajajo trije različni bralni okvirji. Po katerem bralnem okvirju se bo dogajalo prevajanje, določa t. i. začetni oz. start-kodon. ''Translacijski aparat'' nato prevaja zaporedje nukleotidnih baz v zaporedje aminokislin, dokler ne naleti na [[zaključni kodon|zaključni]] oz. stop-kodon, kjer se prevajanje konča.

Iz tabelepreglednice sta razvidni še dve lastnosti genskega koda: ''nedvoumnost'' in ''redundanca''. Sistem je nedvoumen, ker se isto zaporedje nikoli ne prevede v dve ali več različnih aminokislin in redundančen, ker lahko isto aminokislino kodira več različnih zaporedij. Drugo lastnost imenujemo tudi z izrazom ''degeneriranost genetskega koda''. Za primer, kodona GUU in GUC oba kodirata valin, noben od njiju pa ne katere druge aminokisline. Degeneriranost v praksi pomeni, da lahko pride do zamenjave kakšne od baz (točkovne [[mutacija|mutacije]]), ne da bi to imelo vpliv na nastajajočo beljakovino. Takšni mutaciji pravimo »tiha«. Edina aminokislina, ki jo kodira samo en kodon, je metionin. UAG, ki ga kodira, je hkrati začetni kodon. Lahko pride tudi do mutacije, ki spremeni bralni okvir (npr. točkasta delecija). Takšna mutacija skoraj gotovo povzroči okvarjeno beljakovino.