Sodni dan: razlika med redakcijama

dodanih 3.450 zlogov ,  pred 10 leti
brez povzetka urejanja
m (robot Dodajanje: fa:رستاخیز)
[[Slika:Folio 34r - The Last Judgement.jpg|thumb|Poslednja sodba, ilustracija iz rokopisa [[Très Riches Heures]], okoli 1410]]
'''Sódni dan''' ali '''dán poslédnje sôdbe''' je v [[krščanstvo|krščanski]] in [[islam|islamski]] [[eshatologija|eshatologiji]] dogodek, ko bo [[Bog]] ob koncu sveta presodil vse ljudi (takrat žive in tudi že mrtve) in jih razdelil na dve veliki skupini: slabe, ki bodo pogubljeni, in dobre, ki bodo zveličani. Gre za preprosto dejstvo, da se vse umrle duše srečajo z Bogom. Tam jih napolni s Svetim duhom. Sodba sama se začne, ko duša dobi vpogled v svoje najgloblje notranje bistvo; v pretekla življenja. Sledi sodba, ko duša sama presodi, kaj je v tem življenju storila napak in kaj prav. Potem sledi trenutek, ko duša izbere svojo naslednjo inkarnacijo, ko se v skladu z doseženim, lahko poda na pot ponovnega ustvarjanja telesa.
 
Seveda je zanimivo tudi to, da je Bog vsemogočen in lahko kot takšen pošlje dušo daleč v preteklost ali v prihodnost. Tu izhajam iz dejstva, da je vsako dejanje vsakega bitja samo po sebi pretres v neprekinjenosti časa iz prostora, ki lahko sčasoma preraste v novo vesolje, nov mehurček v multiverzumu. Obstajajo tudi povezave, ki se imenujejo črvine. Te omogočajo Bogu, da lahko premaguje čas in neskončne razdalje, ki v multiverzumu obstajajo. Tako je lahko duša poslana tudi v preteklost (na primer v čas preganjanja čarovnic, kjer umre mučeniške smrti na grmadi). Lahko pa je poslana tudi dlje v prihodnost, v čas, ko je lahko dejansko zadnji človek na Zemlji, ki je zopet pusta in prazna. Poudariti je potrebno, kot je napisano v Dantejevi Božanski komediji, da mora duša piti iz reke Ledo in Leto. Šele, ko torej pozabi in odpusti lahko gre naprej; v naslednje življenje. Zato bi moral vsakdo stremeti in si prizadevati za »dobro« in biti toliko odprt, da lahko odpusti in pozabi. Če duša tega ne stori, oz. je preveč navezana na določeno stvar, ima pokoro. Gre v vice, vmesni svet, kjer mora odslužiti svoj karmični dolg. To pa lahko traja in traja.
 
Življenje, ki nam ga je poklonil vsemogočni Bog, moramo ceniti kot dar, ki je absoluten v svoji dobroti. Čeprav morda ne razumemo povsem, kakšno je naše poslanstvo, smo na Zemlji prav zato, da ga najdemo. Največje spoznanje od vseh je, da je vse povezano z neskončno ljubeznijo, ki vse prepleta in dela večno. Je najgloblji smisel, ki podarja sočutje in razliva blagoslov na vsakogar in vse.
 
Vsak las nam je dejansko preštet. Vse je vnaprej določeno. Usoda je napisana, čeprav je ne poznamo. V srečni nevednosti lahko rečemo, da smo svobodni, ker nam načrt vsega stvarstva ni znan. Pa vendarle lahko vsak posameznik sčasoma ugotovi, da je najbolj nesvoboden prav tisti, ki imeni, da ni omejen. Vsak je omejen z zakonodajo, ki velja. Vsak je omejen z dejanji, ki jih izvršuje. S tem, ko sprejmemo določeno odločitev v življenju, tlakujemo svojo prihodnost proti kateri se hote ali nehote premikamo in približujemo. Sodni dan je torej stvar dogovora med Bogom in dušo. Gre za najgloblje hrepenje, da je vse urejeno na ljubezni in odpuščanju in da nam je dano to, kar v molitvah izprosimo. Večnost je torej napisana, ni pa neizbrisljiva. Takšna je torej, kot je voda. Lahko se pomika kot potoček po strugo, kot reka lahko dere in prestopa bregove in se na koncu zlije v ocean. Vsak posameznik pa je kot oster kamen, ki se na začetku odlomi od gore. Ponazarja otroška leta. Kasneje se na poti po melišču izbrusi. Ko doseže potoček, je že izbrušen prodnik. Takšen je tudi človek na stara leta. Vseobsežen s preteklostjo, izbrušen od svojih dejanj in odločitev, ki jih je sprejel. Vse človeštvo pa je Zemlja. Kot moder svet z belimi oblaki kroži v Orionovem kraku okoli povprečne rumenkaste zvezde »glavne veje«, na pol poti življenja, ki mu je bilo dano (4,6 od 10 milijard let).
 
==Sodni dan v krščanstvu ==
100

urejanj