Rdeča Hrvaška: Razlika med redakcijama

Nejasnosti glede Rdeče Hrvaške je bilo mogoče uporabiti za nadaljnje konstrukte. Že ob vzponu Novega veka je hrvaški vitezpisec [[Pavao Ritter Vitezović]] (1652-1713) z namenom, da razvrednoti beneške zahteve po hrvaških ozemljih, vire o obstoju Rdeče Hrvaške leta 1700 v delu ''Croatia RevivaRediviva'' uporabil v politične namene in zatrdil, da so vsi ''Iliri'' ali ''Slovani'' [[Hrvati]]; ločil je severno Hrvaško (''Croatia Septemtrionalis'') in južno (''Croatia Meridionalis''), slednjo pa delil na Belo (''Croatia Alba''), ki po njegovem vključuje vse ozemlje zahodno od [[Skadar|Skadra]] in [[Drina|Drine]], vključno s področji [[Slovenci|Slovencev]], in na Rdečo Hrvaško (''Croatia Rubea''), ki po njegovem vključuje področje [[Srbija|Srbije]], [[Makedonija|Makedonije]] in [[Trakija|Trakije]].<ref name="BI">Banač, I. (1988).str. 73.</ref>

V modernem času je bil zaradi svoje nejasnosti vir o Rdeči Hrvaški lahko uporabljen tako v hrvaškem, črnogorskem in srbskem [[nacionalizem|nacionalizmu]]. Hrvaški pisec z vzdevkom ''Suedland'' je leta 1918 trdil, da je bila Črna gora nekoč poseljena predvsem s Hrvati, da pa so jo v 11. stoletju vse bolj poseljevali tudi Srbi iz Raške in je šele potem postala mešano območje, nazadnje pa postala srbska dežela s posebno identiteto.<ref>Sudland L.V . (1943). Str.47.</ref> Hrvaški pisec Bjelovučić se je pri preučevanju Rdeče Hrvaške postavil na ne dovolj trdna izhodišča, da papeževo pismo, ki je bilo okrog leta 926 hkrati naslovljeno tako na kralja [[Tomislav]]a kot na zahumskega kneza [[Mihajlo Višević|Mihajla Viševića]] s tem avtomatično razkriva, da naj bi Zahumlje spadalo v sklop Tomislavove hrvaške države, in da dejstvo, da hrvaški vladar, ki je imel v tem času v upravi tudi bizantinsko Dalmacijo, z darovnicami razpolaga tudi z ozemlji Travunije in Zahumlja, kaže na to, da so bila območja Rdeče Hrvaške vse do leta 990 vključena v hrvaško državo.<ref>[http://www.crohis.com/knjige/Crvena%20Hrv/3.%20Crvena%20Hr..PDF ''Nikola Bjelovučić o Rdeči in Beli Hrvaški''].</ref> Vendar današnje zgodovinopisje južne meje srednjeveške Hrvaške pred prodorom Madžarov vidi na reki Cetini in v bližini Duvna.<ref>Glej npr. v: Goldstein, I. (2008); Kaniški T., Regan, K. (2003). Str. 115-132.</ref> Črnogorski publicist Savić Marković je leta 1937 na Suedlandovi osnovi razvil idejo, da so bili predniki Črnogorcev Hrvati, ki so več stoletij ohranjali svoje hrvaško etnično ime, nato pa so v deželo prihajali številni Srbi, Črnogorci so od njih prevzeli etnično ime in politično identiteto, kulturna identiteta pa se je razvijala iz hrvaških korenin.<ref>Savić Marković, Š. (1937). Str. 10, 41, 51-52.</ref> Pod vplivom velikosrbskega nacionalizma in pod močnim vtisom predvojne hrvaške politike in ustaškega divjanja je srbski pisec z vzdevkom ''Psunjski'' izdal knjigo, v kateri je ime Rdeča Hrvaška imel za oznako Srbov, Hrvate pa je videl kot prvotno neslovanski narod nejasnega izvora, ki si je podredil Slovane - Srbe, in si potem stalno podrejal, hrvatiziral in spodrival srbsko prebivalstvo.<ref>glej Psunjski (2006). Posebej pa str. 32.</ref> Vsa omenjena dela z delno izjemo Savić Markovića so spisana brez razumevanja, da se etnične identitete lahko spreminjajo, in da so današnji narodi v veliki meri konstrukti moderne dobe.