Jadransko morje: Razlika med redakcijama

Po svojem nastanku, ekoloških razmerah in živih bitjih pripada Jadransko morje k Sredozemskemu morju. Južni del Jadranskega morja, kot tudi Sredozemsko morje sta ostanek davnega morja Tethys, ki je mezozoiku in v začetku terciarja pokrivalo velik del Zemlje. To morje je imelo izrazite tropske značilnosti. Geološka preteklost Jadrana se torej ujema z zgodovino Sredozemskega morja, čeprav so nekateri geološki procesi v Jadranu potekali neodvisno, zaradi česar Jadran obravnavamo kot posebno biogeografsko podenoto Sredozemskega morja. Jadransko morje je najbolj zaprt ter od drugih delov Sredozemlja ločen del, katerega hladna in manj slana sredozemska voda pomembno vpliva na ekološke razmere v Jadranskem morju, kar je zlasti izrazito v njegovem južnem delu.

Globoki, južni del Jadranskega morja je po nastanku mnogo starejši od plitvega severnega dela, ki je nastal šele po zadnjih ledenih dobah. Jadranko morje, kot ga poznamo danes, se razprostira ujeto med dve mladi gorski verigi (Apenini na zahodu in Dinarsko gorstvo na vzhodu), ki sta nastali iz sedimentov. Tektonski premiki in gubanja omenjenih gorstev sta nastajala v eocenu in oligocenu. Tako je v grobem nastal jadranski bazen, ki je bil v eocenu zalit z morjem Tethys. To je bilo tropsko morje, o čemer pričajo številni fosilni ostanki raznih grebenskih koralnjakov iz eocenskega obdobja. V oligocenu je v jadranskem bazenu prišlo do nadaljnjih manjših gubanj in splošnega dvigovanja dna, kar je privedlo do povečevanja kopnega. Dvigovanje dna je bilo razvito predvsem v vzhodnem delu bazena, tako da je v miocenu morje zalivalo le apeninski del današnjega jadranskega bazena in je le ponekod, v svojem južnem delu, segalo tudi na vzhodno stran. V pliocenu so bila tektonska gibanja izrazita, dno se je nekaj časa dvigovalo nato pa spet spuščalo, tako da se je velikost morja neprestano spreminjala. V ledenih dobah se je raven morja spuščala in je prevladovalo kopno, med posameznimi ledenimi dobami pa se je gladina morja dvigovala in je prevladovalo morje. Z nastopom hladnejših obdobij je morje postopoma izgubljalo tropske značilnosti. V ledenih dobah so tako prevladovali borealni rastlinski in živalski elementi, danes pa Jadran uvrščamo med zmerno topla morja, v katerem žive nekateri relikti, ki sicer živijo v subtropskih oz. severnih morjih. Dno severnega Jadrana ima vse do konca ledenih dob značilnost kopnega, ki ga med poledenitvami prekrivajo debeli sloji rečnih sedimentov. Ob koncu pleistocena se je dno jadranskega bazena v povprečju znižalo za okrog 100 m. morje je zalilo območje severnega Jadrana in mnoge doline rek na vzhodni obali (npr. Raša, Krka). To je obdobje, v katerem je Jadransko morje v glavnem dobilo današnjo podobo.

Jadransko morje leži v smeri jugovzhod-severozahod in sega na jugu do 40°, na severu pa do 45° 45' severne [[geografska širina|geografske širine]]. Dolgo je 783,3 [[kilometer|km]], široko pa v povprečju 157.4 km; [[Otrantska vrata]], skozi katera se na jugu odpira v [[Jonsko morje]], so široka 72 km. Veriga otokov vzdolž severnega dela vzhodne obale nadalje zmanjša največjo širino odprtega morja za približno 20 km2km. Skupna površina morja je približno ([[1 E11 m²|160.000]] [[kvadratni kilometer|km²]]).

Severni del morja je zelo plitev, med južno obalo [[Istra|Istre]] in [[Rimini]]jem redko preseže globino 50 [[meter|m]]. Med [[Šibenik]]om in [[Ortona|Ortono]] je izrazita kotanja, kjer globina doseže 180 m. Med otokom [[Korčula]] in polotokom [[Gargano]] poteka greben, ki na nekaj mestih doseže gladino. Najglobljo točko 1460146 m doseže Jadransko morje v obsežni, v povprečju okrog 900122 m globoki kotanji vzhodno od polotoka Gargano, južno od [[Dubrovnik]]a in zahodno od [[Drač]]a. Povprečna globina je ocenjena na 252 m.

Skupna dolžina obale je 3.737 [[kilometer|km]] (če se prištejejo obale [[otok]]ov - 7.867 km).

Anitciklonska burja nastaja zaradi obsežnih razlik v zračnem pritisku med antisiklonom med S delom Evrope in ciklonskim območjem nad Sredozemljem. Anticiklonska burja lahko piha tudi poleti, ko se visok zračni pritisk iznad Evrope širi proti jugu, zato je anticiklonska burja znanilka lepega vremena.

Burja ni pomembna le za gibanje morske vode, pač pa tudi zato, ker ustvarja obilen pršec, ki ponekod močno razširi supralitoralni pas. Ta pas je na izpostavljenih mestih nekaterih kvarnerskih otokov širok do 10 m. burji podoben veter je tramontana, ki piha s severa. Ta veter je mrzel, vendar ne piha v sunkih in ni tako močan kot burja. Tramontana je pogostejša na južnem delu Jadrana. Burji podoben veter je tudi levant, ki piha z vzhoda. Pojavlja se ob deževnem in hladnem vremenu. Piha bolj ali manj enakomerno in je pogostejši na severnem Jadranu. Burin piha z iste strani, kot burja, a je bistveno šibkejši, nastaja pa le poleti. Je nočni veter, ki v obdobju lepega vremena zamenjuje dnevni veter – maestral.

Jadransko morje je zaprto in plitvo morje, zato je toliko bolj izpostavljeno škodljivemu delovanju človeka, kar ima za posledico onesnaženje obalnega morja. To velja zlasti za plitvi severni Jadran, torej tudi za slovenski delček morja. Onesnaževanje vpliva na življenje v morju neposredno in posredno. Neposredno s trenutnim onesnaženjem ( izliv nafte, druge pomorske nesreče, kjer pride do izlitja strupenih snovi, večje podvodne eksplozije), posredno pa s stalnim in dolgotrajnim onesnaževanjem, ki sicer ni vidno na prvi pogled, ima pa usodne in dolgotrajne posledice. Tako onesnaževanje postopoma spreminja ekološke razmere, kar privede do sprememb v biocenozah, katerih notranje ravnovesje se poruši. Temu sledita degradacija in postopno odmiranje.

^ a b "Adriatic Sea" Britannica Encyclopedia 2008. Online Library Edition 7.

[[fy:Adriatyske SeeAdSee]]

[[gl:Mar AdriáticoAdr]]

[[la:Mare Hadriaticum]]

[[rm:Mar AdriaticAdtic]]

[[ur:بحیرہurبحیرہ ایڈریاٹک]]