Kulturna revolucija: Razlika med redakcijama

'''Velika proletarska kulturna revolucija''', krajše '''Kulturna revolucija''' je bilo nasilno množično gibanje v [[Kitajska|Ljudski republiki Kitajski]], ki se je začelo leta 1966 in se je uradno končalo s smrtjo [[Mao Cetung|Mao Cetunga]] leta 1976. Posledica revolucije je bila socialna, politična in ekonomska rast, pa tudi uničevanje starih [[kultura|kulturnih]] vrednot in spomenikov. Kulturno revolucijo je 16. maja leta 1966 sprožil Mao Cetung, predsednik [[komunistična partija Kitajske|komunistične partije Kitajske]]. Trdil je, da liberalni [[buržoazija|buržoazni]] elementi vztrajno pronicajo v partijo in družbo ter da skušajo obnoviti [[kapitalizem]]. Mao je v skladu s svojo teorijo permanentne revolucije vztrajal, da morajo biti ti elementi odstranjeni z nasilnim revolucionarnim prizadevanjem, v katerega je bila vključena kitajska mladina, združena v skupinah t.i. [[Rdeča garda (Kitajska)|Rdeče garde]] po vsej državi. Te skupine mučile in ubijale ljudi, ki naj se ne bi strinjali z Maovo politiko, uničevale so svetišča, ipd. Gibanje se je posledično razširilo med [[vojska|vojaške skupine]], delavski razred in samo [[partija|partijsko]] vodstvo. Privedlo je celo tako daleč, da so želeli spremeniti pomen mednarodno standardizirane luči na semaforju, ki naj bi pomenila »pelji«. Čeprav je Mao osebno označil konec revolucije že leta 1969, je njena aktivna faza trajala do smrti [[Lin Biao|Lin Biaa]] v letalski nesreči leta 1971. Po Maovi smrti so partijske sile pod vodstvom [[Deng Xiaoping]]a nasprotovale kulturni revoluciji, tako da je bila večina političnih, ekonomskih in šolskih [[reforma|reform]], ki so bile povezane s kulturno revolucijo, ukinjena do leta 1978. Odtlej je bila kulturna revolucija uradno obravnavana kot negativni zgodovinski pojav. Ljudjem, ki so bili vpleteni v revolucionarnih skupinah, je bilo sojeno. V uradni zgovoinski obtožbi kulturne revolucije leta 1981 je partija glavno odgovornost pripisala Mao Cetungu, veliko krivdo za najhujše ekscese pa je pripisala tudi Lin Biau in t.i. »Skupini štirih«.