Zen budizem: Razlika med redakcijama

Zen, tako kot druge šole budizma mahajana, trdi, da imajo vsa čuteča bitja [[Budova narava|Budovo naravo]], univerzalno naravo prirojene [[modrost]]i (sanskrt, {{IAST|''prajñā''}}) in [[vrlina|vrline]] ter poudarja, da Budova narava ni nič drugega kot zgolj narava uma. Namen izvajanja zena je s pomočjo [[meditacija|meditacije]] in pozornosti na vsakodnevna izkustva odkriti to Budovo naravo v vsakem posamezniku. Tisti, ki izvajajo zen, verjamejo, da jim to daje nove perspektive in vpoglede v obstoj, kar na koncu pripelje do razsvetljenja.

 

 

V tem pogledu lahko zen, kot način poglobitve duhovne prakse in v primerjavi z drugimi religijami, dojemamo kot izjemno nefilozofsko, [[ikonoklazem|ikonoklastično]], svobodnjaško in praktično veroizpoved. Pomembnost neodvisnosti od pisane besede v zenu je pogosto napačno razumljeno, kot nasprotovanje uporabi besed. Vendar je zen globoko zakoreninjen v pisnih učenjih Gavtama Bude in v filozofiji budizma mahajana. Zen torej poudarja, da se je prebujenje, ki ga je učil Buda, pojavilo s pomočjo meditacije, ne pa preko besed, ki jih je prebral ali odkril, zato tudi drugi ljudje s pomočjo meditacije lahko odkrijejo enaka spoznanja, kot jih je Buda.