Propad Osmanskega cesarstva: Razlika med redakcijama

Od konca [[16. stoletje|16. stoletja]] je moč turškega cesarstva vedno bolj slabela, [[ekonomija|ekonomski]] in [[tehnologija|tehnični]] napredek [[Evropa|Evrope]] je bil čedalje večji, turška država pa je vse bolj zaostajala. Z zmago v [[Rusko-turška vojna|vojni s Turčijo 1768-74]] in z mirom, sklenjenim v [[Kučuk Kainardži|Kučuk Kainardžiju]]ju, je [[Rusija]] dobila [[Krim, Ukrajina|Krim]], mejo na [[Bug]]u, pokroviteljstvo nad [[zgodovina Moldavije|Moldavijo]] in [[Vlaška|Vlaško]], postala pa je tudi zaščitnica vseh [[pravoslavje|pravoslavnih]] prebivalcev Turčije. Vzhodno vprašanje je postalo za skoraj 150 let eno od osnovnih vprašanj evropske [[diplomacija|diplomacije]]. Gre za problem t. i. bolnika ob Bosporju, to je turškega cesarstva, ki je vse bolj propadalo. Za njegovo nasledstvo so se potegovale vse evropske [[velesila|velesile]], postalo je stalno žarišče nestabilnosti na območju [[jugovzhodna Evropa|jugovzhodne Evrope]] in vzrok za nekaj vojn. S propadanjem turškega cesarstva je v ospredje stopalo tudi [[Narodna (nacionalna) in liberalna gibanja v Evropi pred 1848|narodnobuditeljsko in prerodno gibanje]] ter osvobajanje [[Balkan|balkanskihbalkan]]skih narodov, ki so v [[19. stoletje|19. stoletju]] drug za drugim ustanavljali svoje države. Že ob koncu [[18. stoletje|18. stoletja]] pa je začelo v turškem cesarstvu vreti ne le na Balkanskem polotoku, pač pa tudi v [[Kurdistan]]u, [[Gruzija|Gruziji]], [[Armenija|Armeniji]] in na [[Arabski polotok|Arabskem polotoku]]. Na to je vplivalo zlasti vse hitrejše razpadanje [[čiftluški sistem|čiftluškega sistema]], razpadala je tudi [[vojska]], saj so se [[spahiji]] izogibali [[vojaška obveznost|vojaški obveznosti]]; tudi [[janičarji]] so izgubljali sloves bojevnikov, saj zaradi stalnih vojaških porazov ni bilo več [[vojni plen|vojnega plena]], od katerega so večinoma živeli. Tehnično je vojska ostala na ravni 16. stoletja, in to je bil glavni vzrok porazov.

Od [[sultan]]a [[Selim III.|Selima III.]] naprej je država skušala uvajati različne reforme (vojska, [[uprava]], [[finance]], [[šolstvo]]), ki pa niso bile izpeljane, zlasti ne na [[podeželje|podeželju]]. Sultan Selim je poskus uvajanja stalne vojske celo plačal z življenjem, ubili so ga [[janičarji]], ki so stalni vojski najbolj nasprotovali. Leta [[1826]] je sultanu [[Mahmutu II.|Mahmutu II.]] končno uspelo premagati janičarje, z njihovim pobojem pa je nekdaj najelitnejši del turške armade dokončno izginil. Separatistične težnje na najrazličnejših koncih monarhije od [[Iran]]a do [[Egipt]]a in [[severna Afrika|severne Afrike]] so se povečevale in posamezni [[paša|paše]] so bili v svojih [[pašaluk]]ih precej samostojni, tako je Ali paša iz Janine v [[Epir]]u imel celo svojo vojsko. Nasilje janičarjev je sprožalo odpor in upor podložnikov in raje v [[Srbija|Srbiji]] [[1804]], ko je prišlo do [[prvi srbski upor|prvega srbskega upora]]. Naslednje leto se je v [[Egipt]]u [[Mehmed Ali paša]] popolnoma osvobodil sultanove vlade. Sultan Mahmut II. je [[1829]] po pokolu janičarjev [[1826]] moral priznati neodvisnost [[Grčija|Grčije]], naslednje leto še Srbije, notranjo avtonomijo pa sta dobili še [[Vlaška]] in [[Moldavija|Moldavija]]. Nadaljeval je reforme, imenovane [[Tanzimat]] ali novi red, ki jih je začel že sultan Selim. S temi reformami je bil odpravljen [[timarski sistem]], moderniziral se je upravni sistem, ustanovljena so bila [[ministrstvo|ministrstva]], začelo se je laično visoko šolstvo, po evropskem vzoru je bila v [[armada|armadi]] preurejena [[pehota]], največ pridobitev pa je doživela [[artilerija]]. Vendar pa v prvi polovici 19. stoletja Turčije še ni zajela modernizacija v [[industrija|industriji]], ekonomiji in drugih vejah [[gospodarstvo|gospodarstva]], [[buržoazija|buržoazije]] je bilo malo, zahteve po [[ustava|ustavni]] [[parlament]]arni obliki vladavine so se šele začele pojavljati, sultanova oblast je bila še zelo [[avtokracija|avtokratska]].