Raoultov zakon: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m pp AWB
Vrstica 16:
To pomeni, da z naraščenjem števila komponent v raztopini udeležba parnega tlaka posamezne komponente pada. Če ima čisti topljenec parni tlak enak 0, se pravi da ni hlapen, bo imela raztopina nižji parni tlak kot čisto [[topilo]].
 
Zakon popolnoma velja samo takrat, kadar so kemijske interakcije med dvema tekočinama enake privlakom znotraj posamezne tekočine, se pravi za idealne raztopine. To pa pomeni, da lahko s primerjavo izmerjenih parnih tlakov in idealnih parnih tlakov, izračunanih z Raoultovim zakonom, dobimo pomembne informacije o interakcijah med obema tekočinama. Če je parni tlak nižji od izračunanega, je raztopino zapustilo manj molekul, kot smo predvidevali, to pa pomeni, da so privlaki med tekočinama močnejši od privlakov znotraj tekočin. Seveda obstoja tudi druga možnost, da je parni tlak raztopine višji od predvidenega, kar pomeni, da so privlaki med tekočinama šibkejši od privlakov znotraj tekočin. V grobem bi lahko rekli, da se v prvem primeru tekočini "»privlačita"«, v drugem pa "»odbijata"«.
 
Parni tlak in sestava plinske faze v ravnotežju z raztopino nam torej lahko mnogo povesta o termodinamskih lastnostih udeleženih tekočin: bolj ko sta si tekočini podobni, bolj se njuno obnašanje približuje Raoultovemu zakonu.