Poitalijančevanje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Xqbot (pogovor | prispevki)
m robot Dodajanje: hr:Talijanizacija; kozmetične spremembe
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m pp AWB
Vrstica 8:
V nasprotju s splošno razširjenim mnenjem se poitalijančevanje ni začelo šele v obdobju [[fašizem|fašizma]]. Na ozemlju, ki je bilo priključeno Italiji, se je raznarodovalna politika začela že takoj po koncu prve svetovne vojne. Predsednik italijanske vlade V. E. Orlando (sicer znan kot velik demokrat!) je že 24. novembra 1918 poslal v [[Trst]] telegram z navodili za represivne ukrepe proti Slovencem in Hrvatom. Že decembra 1918 so se začeli napadi na tržaškega [[škof]]a [[Andrej Karlin|Andreja Karlina]] - ker je bil Slovenec, so ga naslednje leto prisilili k odstopu.
 
Poznejše fašistične oblasti so postopek italijanizacije še izpopolnile: imenovale so ga "»obmejno čiščenje"« ("»bonifica di confine"«). Slovenci (pa tudi Hrvati) so dobili uradni naziv "»tujerodni"« ("»allogeni"«), slovenščina (pa tudi hrvaščina) pa je bila skrajno nezaželena, oziroma je bila prepovedana uporaba teh jezikov v javnih uradih. Italijane je motilo že sámo poimenovanje Slovenci oziroma Hrvati, zato so uporabljali izraz "»Slovani"« (knjižno italijansko ''Slavi'', narečno in žaljivo ''Ščavi'').
 
Italijanizacija se je močno izrazila v potujčevanju slovenskih imen in priimkov. V prvi fazi potujčevanja osebnih imen in priimkov so zapis vseh priimkov prilagodili pravilom italijanskega pravopisa (npr: ''Antončič'' je postal ''Antoncich''). V drugi fazi, ki se je začela 1926, so priimke tudi vsebinsko italijanizirali (npr. ''Antoncich'' je zdaj postal ''Antonelli''). Hkrati s tem je potekala tudi italijanizacija krajevnih imen (''glej članek:'' [[Italijanska imena slovenskih krajev]]).
 
Poleg jezikovno-kulturnega nasilja, pa je bilo proti Slovencem usmerjeno tudi tisto najbolj primitivno in brutalno fizično nasilje. Oblast je že od začetka tolerirala ali celo podpirala teroristične "»skvadre"« (italijansko ''squadra'' = ''moštvo''), iz katerih so se pozneje razvile fašistične tolpe razbijačev. Razbijaška akcija, ki je verjetno najbolj usodno vplivala na Slovence, je bil požig slovenskega [[Narodni dom, Trst|Narodnega doma v Trstu]] (Dom je bil v začetku 20. stoletja sedež številnih slovenskih organizacij in simbol slovenstva). Po tem se je nasilje samo še stopnjevalo. Skvadristi so ropali in požigali zadružna središča in trgovine ter pretepali in posiljevali neitalijansko prebivalstvo.
 
Leta 1920 je bila slovenščina prepovedana na pošti, do leta 1923 pa tudi v vseh javnih uradih in celo v pogovoru na cesti, na nagrobnih napisih in tudi v cerkvi. Tega leta so zaprli tudi vse slovenske osnovne šole (kmalu zatem pa tudi ostale).
Vrstica 22:
 
Po prepričanju povprečnega Italijana je bila zgodovina približno takšna:
*Italijani so že od nekdaj živeli na območju slovenskega Primorja (do Postojne ali celo skoraj do Ljubljane), Istre, hrvaških otokov in Dalmacije. To so bile od nekdaj "»najitalijanskejše dežele"« (''terre italianissime''), kjer drugih prebivalcev ni bilo (sicer je res, da so italijani že dosti stoletij živeli na področju Istre, Trsta in Dalmacije, ampak ne sami).
*Slovani so začeli prihajati v te kraje šele pred kratkim (npr. v začetku 20. stoletja) in to z namenom, da hudobno izpodrinejo Italijane. Slovani so takoj začeli z nasiljem nad ubogimi italijanskimi domačini, kar pa so fašistične oblasti poskušale zavreti.
*Po zlomu fašizma je Slovanom uspelo izpeljati svoj načrt. Zasedli so velik del "»svete italijanske zemlje"«, pobili ogromno množico Italijanov in jih pometali v kraška brezna - [[fojba|fojbe]] (več deset tisoč oseb - glej ''"[[Srce v breznu]]"''), druge pa nasilno izgnali (tudi več sto tisoč oseb).
*Povprečni Italijan, iz teh krajev, vidi fašizem kot gibanje, ki ni bilo prav tako hudobno, oziroma Italijane kot tiste, ki niso bili tako hudobni za časa vojne in tude prej. Fašizem ni nikoli nikogar zatiral in govorice o tem, da so fašisti kdaj koga spravili v [[koncentracijsko taborišče]], so zlobne laži. Ta vrsta prepričanj je vse bolj močna med Italijani v celi Italiji. Poudarimo, da tak pogled podpira tudi veliki del italijanske inteligence.