Federico García Lorca: Razlika med redakcijama

Proti koncu 20. let 20. stoletja je Lorca zapadel v depresijo, ker družina in prijatelji niso odobravali njegove homoseksualnosti. <ref>[[Encyclopedia Britannica]]: "»From 1925 to 1928, Lorca was passionately involved with Salvador Dalí. The intensity of their relationship led Lorca to acknowledge, if not entirely accept, his own homosexuality."«</ref> Istočasno pa je rasel uspeh njegovega dela ''Romancero gitano''. To je le povečevalo razcep v njem: ujet je bil med osebo slavnega avtorja, kakor se je moral kazati ljudem, in trpečim jazom, ki ga je lahko sprejel le v zasebnem življenju.

V Španijo se je vrnil leta 1930 ob padcu diktatorstva [[Primo de Rivera|Prima de Rivere]] in ponovni ustanovitvi [[Španska Republika|Španske Republike]]. Leta 1931 je bil Garcíi Lorci dodeljen naziv direktorja univerzitetne študentske gledališke skupine, Teatro Universitario la Barraca ("«Baraka"«). Skupino je ustanovilo Ministrstvo za šolstvo Druge Republike. Njihova naloga je bila potovati po najbolj odročnih podeželjskih predeliš Španije z namenom predstaviti publiki radikalne moderne interpretacija klasičnega španskega gledališča. Lorca je v tem gledališču tudi igral. Med turnejo z gledališčem La Barraca je napisal svoje tri najbolj znane igre, 'podeželjsko trilogijo' ''Bodas de sangre'' (Krvna poroka), ''Yerma'' (Pusta) in ''La casa de Bernarda Alba'' (Hiša Bernarde Alba). Svoje teorije o umetniškem ustvarjanju in nastopanju je Lorca povzel na znanem predavanju z naslovom ''Igra in teorija Duene''. To predavanje je imel prvič v [[Buenos Aires]]u in Havani leta 1933. V predavanju je utemeljil, da velika umetnost temelji na živem zavedanju smrti, povezavi z narodno zemljo in priznavanju omejitev razuma. La Barraca je prva zaigrala Lorcine igre 'podeželske trilogije'. S prihodom nove vlade leta 1934, so bili dohodki La Barrace razpolovljeni in njen zadnji nastop je bil Aprila 1936.