Aikido: Razlika med redakcijama

Dobesedni prevod besede ''Aikido'' je ''»harmonija energija pot«'', lahko pa prevedemo tudi kot, "»način harmonije duha"«, je [[gendai budo]] —  moderna [[Japonska]] [[borilna veščina]]. Ljudjem, ki trenirajo aikido se reče tudi '''aikidoka'''. Aikido je, v letih [[1930]] do [[1960]], razvijal [[Morihei Ueshiba|Morihei Uešiba]] (植芝盛平) (med aikidokami znan tudi kot [[o-sensei]] (翁先生). Glavni del aikida se je razvil pretežno iz [[Daito rju|Daito rju aiki-jujutsu]]ja (大東流合気柔術), verzije [[Ju jutsu|jujutsu-ja]] in [[kendžucu]]ja (剣術), japonske tehnike mečevanja (nekateri verjamejo, da je na taktiko Aikida vplivala znana šola mečevanja [[Yagyu Shinkage-ryu|Yagyū Shinkage-ryū]]). Za aikido je tudi značilno, da vsebuje pomembno duhovno komponento.

Ime aikido je sestavljen iz treh japonskih črk 合気道, v latinščini jih pišemo kot: ai, ki in do. Največkrat jih prevajamo kot povezanost, univerzalna energija in pot, tako da lahko aikido prevedemo kot "»pot povezanosti z univerzalno energijo"«. Druga običajna razlaga znakov je harmonija, duh in pot, torej lahko akido pomeni tudi "»pot duhovne harmonije"«. Obe interpretaciji namigujeta, da so aikido tehnike razvite z namenom kontrole napadalca s pomočjo kontrole in preusmeritve njegove energije, namesto blokiranja le te. Aikido lahko primerjamo z prožno vrbo, ki se upogiba z viharjem, medtem ko se močan hrast zlomi. (Korejska [[borilna veščina]] znana kot [[hapkido]] uporabla iste tri znake, zato nekateri domnevajo o zgodovinski povezavi skozi [[Daito-ryu]], glavni izvor aikida).

Metode treniranja se razlikujejo glede na organizacije in celo med različnimi [[dojo|doji]] znotraj iste organizacije. V osnovi pa treningi potekajo tako, da učitelj kaže tehnike, učenci pa ponavljajo za njim. Trenira se s pomočjo vzajemne tehnike, kjer je poudarek na vstopu in sodelovanju (harmonizacija) z napadom, ne pa nasprotovanju in blokiranju napada. Trenira se v paru. ''Uke'' (napadalec), prejemnik tehnike, imitira napad na ''nage'' ali ''tori'', ki ga nevtralizira z aikido tehniko. Uke in nage imata enako pomembno vlogo. Ukejeva naloga je, da čimbolj realno napada, uporablja pravilni položaj, da se ne [[poškodba|poškoduje]], ter da se nauči pravilne tehnike s tem, ko sam občuti vzvode in izgubo ravnotežja, ki ga ustvari Nage z pravilno izvedbo tehnike. Nagejeva naloga je, da se "»združi"« z napadom in ga nevtralizira, ter onemogoči Ukeja, da bi nadaljeval z napadi. S tem Nage simultano razvije občutek za ravnotežje in kontrolo pri izvedbi aikido tehnike. Zato morajo učenci prakticirati obe pozicije, da si razvijejo pravilen občutek za tehniko. Pri o-senseijevemu pouku so bili vsi njegovi učenci Uke, dokler ni menil, da že dovolj poznajo tehnike, da so lahko Nage. Gibanje, zavest, natančnost, distanca ter časovna usklajenost so pomembni dejavniki pri izvedbi tehnik in napredovanju učenca od toge "»telovadbe"« do tekočega in uporabnega znanja. Sčasoma začnejo učenci prakticirati tudi ''jiyu-waza'' (prosti napad) in /ali ''[[randori]]'' (več napadalcev), kjer je napade težje predvideti. Večina šol uporablja metode treniranja, kjer poiskuša Uke izvesti kontra-tehniko ali ''kaeshi-waza''.

Temelj aikido tehnik je največkrat v porušitvi napadalčevega ravnotežja ter vzvodih na sklepih. Večino aikido tehnik se izvaja, odvisno od situacije, kot tehnike metov (''nage-waza'') ali kontrol (''katame-waza''). Največkrat se za izvedbo uporablja vstop ''irimi'' in obrat ''tenkan'', udarec ''atemi'' pa le redko. Uporaba tehnik udarcev se razlikuje glede na organizacije in včasih tudi posamezne klube. V nekaterih klubih so udarci del tehnike, z njim odvrnemo pozornost ("«šokiramo"« nasprotnika) ter lažje izvedemo tehniko, medtem ko drugje uporabljajo udarce v bolj "»destruktivne"« namene. O-Sensei je pri opisovanju tehnike Ikkyo napisal: "»…najprej trešči v oko."« (čeprav je pri tem lahko mislil na gibanje pri klasični tehniki obrambe pred udarcem od zgoraj z Ikkyo izvedbo, kjer potisnemo napadalčev komolec proti njegovi glavi). Pogosto slišimo, da aikido vsebuje samo obrambne tehnike, ter da napadi, ki se izvajajo, niso del aikida. Ta trditev je iz zgodovinskega pogleda vprašljiva, vendar se večina aikidok dandanes posveča predvsem obrambnim tehnikam.

V zgodnjih letih, ko je O'Sensei začenjal učiti svojo novo veščino – aikido, se je od novih učencev pričakovalo, da so poznavalci kakšne druge borilne veščine (največkrat veščine, kjer se uporabljajo udarci). Glede na to, v aikido dojih ne posvečajo velike pozornosti samim udarcem. Učenci se naučijo različnih napadov z učenjem aikido tehnik, ki se izvajajo na le te. Čeprav se napade malokdaj trenira s tako intenziteto kot pri bolj "»agresivnih"« borilnih veščinah, je za pravilno izvedbo tehnike potreben tudi pravilen (realen) napad. "»Pošten"« napad je udarec usmerjen v cilj (se ne konča 5 cm pred ciljem, ali gre mimo) ali močan, vendar nevtralen (ne vlečemo niti ne porivamo) prijem. Hitrost napada varira glede na znanje in izkušnje "»Nage"« (partner, ki izvaja tehniko). Ne glede na hitrost napada, mora ta vsebovati resen namen udarca ali kontrole (prijema).