Heinrich Himmler: Razlika med redakcijama

Kot poveljnik [[Schutzstaffel]] (''[[Reichsführer-SS]] (RF-SS)'') je bil eden najbolj vplivnih oseb v [[Tretji rajh|Tretjem rajhu]]. Himmler je postal glavni organizator holokavsta. Kot ustanovitelj in komandir nacističnih koncentracijskih taborišč ter ''Einsatzgruppen'' čet smrti, je odgovoren za načrtno smrt 6 do 12 milijonov ljudi. To je bilo namenjeno predvsem [[Judje|Judom]] in pa tudi proti ostalim narodom ter rasam, ki so se mu zdele manjvredne.

 

Rojen je bil blizu Munchna na Bavarskem v srednje razredni družini. Oče Gebhardt Himmler je bil ravnatelj, poročen pa je bil z Anno Heyder. Imel je še starejšega brata Gebhardta mlajšega in mlajšega brata Ernsta. Ko je zapustil visoko šolo Landshut je bil imenovan za poročnika kadeta. Pridružil se je 11. bavarskemu regimentu, da bi služil domovini med prvo svetovno vojno. Malo preden bi bil imenovan za poročnika se je vojna končala in odšel je iz vojske ne da bi enkrat videl boj. Naslednje leto je začel študirati agronomijo pri tehnični visoki šoli v Münchnu. Ko je bil študent je postal aktiven v zasebni vojski nekdanjih nemških vojnih veljakov (Freikorps), ki so obžalovali, da so izgubili prvo svetovno vojno. Leta 1923 se je pridružil še Reichkriegsflagge (Državna vojna zastava) in sprejel vabilo nacistične stranke, ki je rekrutirala člane Freikorpsa. Ti naj bi postali nove nacistične enote znane kot ''Sturmabteilung'' (SA). Sodeloval je tudi v neuspelem poskusu prevzema oblasti Adolfa Hitlerja novembra 1923.

 

Himmler se je pridružil SS leta 1925 in leta 1927 je že bil imenovan za namestnika Reichsführerja SS in ta položaj je vzel zelo resno. Po odhodu komandirja SS Erharda Heidna je bil Himmler imenovan za novega reichsführerja SS januarja 1929. Ko je prevzel vodstvo SS je imel slednji le 280 članov in je bil mišljen kot bataljon veliko večje SA. Sicer je bil Himmler po činu le višji poročnik SA, toda o sebi je menil kot o Reichsführerju SS.

 

Z nekaj prepričevanja s strani Himmlerja in Göringa se je Hitler začel počutiti ogroženega in se je strinjal da mora Röhm umreti. To nalogo je prepustil Himmlerju in Göringu, ki sta skupaj z Reinhardom Heydrichom, Kurtom Daluegom in Walterjem Schellenbergom naročila umor Röhma (izvedel Theodor Eicke) in še nekaterih pomembnih ljudi v SA. Odstranili so tudi nekaj Hitlerjevih osebnih sovražnikov (Gregor Strasser in Kurt von Schleicher). To se je zgodilo 30. junija leta 1934 in ta dan je znan kot »noč dolgih nožev«. Naslednji dan je Himmlerjev naslov Reichsführer SS postal uradni čin in SS je postala neodvisna organizacija nacistične stranke.

 

Leta 1936 je Himmler dobil še večjo avtoriteto, ko je bil določen za načelnika nemške policije. V resnici še ni prevzel oblasti nad uniformirano policijo. Šele leta 1943, ko je Himmler postal notranji minister je dobil popolno oblast nad nemško uniformirano policijo. Nemške politične sile policije so prišle pod Himmlerjev nadzor leta 1934, ki jih je spremenil v Gestapo in takrat je naredil celotno mrežo koncentracijskih taborišč. Ko se je vojna začela so bila ustanovljena nova taborišča, ki se niso štela kot koncentracijska taborišča in Himmler nad njimi ni imel nadzora. Z njegovim imenovanjem leta 1936 je prevzel nadzor tudi nad nemškimi nepolitičnimi detektivskimi silami znanimi kot ''Kripo''. Kripo je skušal združiti z Gestapom v ''Sicherheitspolizei'', ki bi ga nadzoroval pomočnik Reinhard Heydrich in tako prevzel popolno oblast nad celotnimi nemškimi deetektivskimi silami, toda to se ni zgodilo. Kripo je še naprej ostal pod kontrolo civilne administracije. Kot take so se tudi zelo dobro izkazale v okupiranih območjih. Po izbruhu 2. svetovne vojne je osnoval ''Reichssicherheitshauptamt'' (RSHA-glavna varnostna pisarna rajha), kjer so bili skupaj Gestapo, Kripo in SD, a ločeni v oddelke. Poskusi leta 1940, da bi bi z izkoriščanjem nove strukture RSHA prevzel nadzor nad Kripom s tem, da bi dal področnim častnikom RSHA poveljstvo nad pisarnami Kripa so bili tudi neuspešni. Tudi SS je razvijal svojo lastno vojaško vejo SS-Verfügungstruppe, ki je kasneje postala znana tudi kot Waffen-SS.

 

4. oktobra leta 1943 je imel Himmler 3-urni govor o iztrebljanju Judov na skrivnem sestanku SS v mestu Posen, kjer je prestavil svoje ideje zbranim SS-Gruppenführerjom.

 

Pred invazijo Rusije leta 1941, je začel Himmler začel pripravljati SS na iztrebljevalno vojno proti Judom in [[boljševiki|boljševikom]]. Himmler je vedno rad iskal skupne točke nacistične Nemčije s srednjim vekom in to vojno je primerjal s križarskimi pohodi. Zbiral je prostovoljce iz Danske, Norveške, Švedske, Nizozemske, Belgije, Francije, Španije, ter po invaziji Ukrajine, Latvije, Litve in Estonije. Privabljal jih je z razglasitvijo evropskih križarskih pohodov s katerimi bi zavarovali Evropo pred »poganskimi boljševiškimi hordami«.

 

Ko je kazalo na nemški poraz, so mnogi mislili, da bo Himmler tisti ki bo nasledil Hitlerja kot nov firer Nemčije. Ampak je po vojni poznalo znano, da Hitler ni nikoli mislil o Himmlerju kot o svojem nasledniku, ker je zaradi njegovega načina vodenja SS postal osovražen pri nacistični stranki.

 

V zimi 1944/45 je Himmlerjev Waffen SS štel že 910.000 članov, skupaj z ''Allgemeine-SS'' (vsaj na papirju) pa naj bi jih bilo celo okoli 2 milijona. Toda do pomladi 1945 je Himmler že izgubil upanje v nemško zmago, delno morda zaradi pogovorov z Walterjem Schellenbergom in maserjem Felixom Kerstenom. Začel se je zavedati, da je edino upanje da se nacistični režim obdrži, premirje z Britanijo in Ameriko. V ta namen je kontaktiral grofa Folke Bernadotteja na Švedskem in začel pogajanja o predaji na zahodu. Himmler je upal, da se bodo Britanci in Američani skupaj z Wehrmachtom borili proti Sovjetom. Ko je za to izvedel Hitler, je razglasil Himmlerja za izdajalca in mu odvzel vse naslove in čine le dan preden se je Hitler ubil.

 

 

Himmler se je potem obrnil k Američanom kot dezerter. Kontaktiral je štab Dwighta Eisenhowerja in rekel da bi predal celotno Nemčijo, če ga ne bi obravnavali kot vojnega zločinca. Poslal je tudi prošnjo da bi bil minister za policijo v povojni Nemčiji. Vendar Eisenhower ni hotel imeti opravka s Himmlerjem in ta je bil posledično razglašen za enega od glavnih vojnih zločincev.

Ker ga niso hoteli ne Nemci in ne zavezniki, je Himmler nekaj dni taval okoli Flensburga blizu Danske meje, glavnega mesta Dönitzeve vlade. V upanju, da ga ne bi aretirali, se je preoblekel v štabnega praporščaka skrivne vojaške policije. Uporabljal je ime Heinrich Hitzinger, obril si je brke, čez levo oko pa si je nadel prevezo v upanju, da bi se lahko vrnil na Bavarsko. S sabo je nosil mnogo lažnih dokumentov, a nekdo ki je s sabo nosil vse potrebne dokumente, je zbudil pozornost britanske vojske v Bremnu. Himmler bi moral iti na sojenje skupaj z ostalimi nemškimi vodjami kot eden največjih vojnih zločincev, ampak je storil samomor v Lünebergu: 23. maja 1945, ko je nekaj ur preživel v ameriškem ujetništvu in ga je pregledal vojaški zdravnik. Ko mu je hotel pregledati ustno votlino, je Himmler pregriznil kapsulo cianida, skrito med zobmi. Petnajst minut so ga reševali in držali pri življenju (izpirali želodec s slano vodo, prebodli jezik s šivanko in ga vlekli iz grla s sukancem, premetavali po tleh), a je slednjič umrl. Naredili so posmrtne fotografije, ga zavili v vojaško odejo in pokopali ob glavni cesti v neoznačen grob.

 

Poleg tega je bil:

 

== Glej tudi ==

 

{{start box}}

{{end box}}

 

== Zanimivost ==

 

{{-}}

{{Interior Ministers of Germany}}

{{Combined Pilots-Observation Badge with Diamonds}}

[[Kategorija:Umrli leta 1945|Himmler, Heinrich]]

[[Kategorija:Samomorilci|Himmler, Heinrich]]

[[ja:ハインリヒ・ヒムラー]]

[[ka:ჰაინრიხ ჰიმლერი]]

[[ko:하인리히 힘러]]

[[la:Henricus Himmler]]