Poglavitni kompleks tkivne skladnosti: Razlika med redakcijama

Pri različnih organizmih je PHK znan pod drugimi imeni, saj je bil sistem opisan večkrat ločeno in šele kasneje so ugotovili, da gre za [[homolognost|homologne]] gene. Pri [[človek]]u ga tako označujemo s kratico HLA (za angleški izraz ''human leukocyte antigen'' - človeški [[levkocit]]ni antigen), pri [[domači pes|psih]] DLA, pri [[miš]]ih H-2 itd.

 

Poglavitni histokompatibilnostni kompleks je velik odsek [[genom]]a, ki se pri človeku nahaja na [[kromosom]]u 6 in je zanj značilno, da so geni razporejeni zelo na gosto. Odsek je razdeljen v tri regije, ki kodirajo [[beljakovina|beljakovine]] z različno funkcijo - '''PHK I''', '''PHK II''' in '''PHK III'''. Gre za eno najbolj variabilnih regij v genomu, z 10 ali več [[alel]]i na vsakem [[lokus]]u, ki se med prepisovanjem naključno kombinirajo, rezultat česar je velika raznolikost njihovih produktov.

 

 

Gene PHK I izraža večina somatičnih celic (različno mnogo), PHK II pa samo razred celic, ki ga imenujemo [[antigen predstavljajoča celica|antigen predstavljajoče celice]] - npr. [[limfocit B|limfociti B]] in [[makrofag]]i. Izražanje je odvisno od stadija teh celic. Nezreli limfociti B ne izražajo PHK II, neaktivirani makrofagi pa zelo malo.

Po zgradbi so molekule PHK I in II membranski [[glikoprotein]]i z regijo za vezavo antigenov. Največ variabilnosti izražajo ravno v tej regiji, zaradi česar lahko vežejo mnogo različnih molekul. Vezava ni povsem specifična, je pa zelo močna; antigen se vgradi v strukturo molekule PHK in poveča stabilnost njene vezave z membrano. PKH so heterodimerne molekule - zgrajene iz dveh med seboj razližnih verig, ki sta vezani [[kovalentna vez|nekovalentno]]. Po zgradbi sta oba razreda teh molekul zelo podobna

 

So ključni sestavni del procesa, ki ga imenujemo [[predstavljanje antigenov]]. Da se aktivira imunski sistem, mora biti antigen vezan na molekulo PHK I ali II in skupaj z njo izpostavljen na površini celice, šele takšnega lahko vežejo in prepoznajo [[limfocit T|limfociti T]] s svojimi [[T-celični receptor|T-celičnimi receptorji]]. Proces se razlikuje glede na to, kje v celici se antigeni nahajajo.

 

Beljakovine iz citosola predstavljajo molekule PHK I. To so v glavnem [[virus]]i, ki inficirajo celico in prevzamejo njene mehanizme za izgradnjo lastnih sestavnih delov. Nahajajo se v [[citosol]]u, prav tako se tja prenesejo virusne komponente, ki jih je celica sintetizirala. Pred tem se te beljakovine razgradijo na manjše peptide dolžine od 8 do 10 [[aminokislina|aminokislin]] s pomočjo posebne [[proteaza|proteaze]] in aktivno prenesejo v lumen [[endoplazmatski retikulum|endoplazmatskega retikuluma]]. Tam se vežejo na novo sintetizirane PHK I in skupaj z njimi prenesejo do celične membrane.

 

V procesu zorenja limfocitov T se izločijo limfociti s T-celičnimi receptorji, ki reagirajo na telesu lastne peptide, kar omogoča razločevanje med lastnimi in tujimi antigeni. V medicini ima sistem PHK I tudi negativen pomen. Zaradi velike raznolikosti ima vsak človek samo sebi lastne beljakovine PHK. Ker jih imunski sistem drugega človeka prepozna kot tujek, pride zaradi njih do zavrnitve [[presaditev|presajenih]] [[organ]]ov.

 

Beljakovine, ki se predstavljajo z molekulami razreda PHK II, izvirajo iz [[vezikel|veziklov]]. PHK II izražajo samo t.i. antigen-predstavljajoče celice - limfociti B, makrofagi in nekatere druge specializirane celice, kot so celice [[epitel]]a [[priželjc]]a. Limfociti B in makrofagi z [[endocitoza|endocitozo]] »požirajo« tujke. Ti se delno razgradijo v [[lizosom]]ih, nato pa se lizosomu priključi vezikel, ki ima na notranji strani membrane vezane molekule PHK II. Te z aktivnim mestom ob pomoči posebne [[kataliza|katalize]] vežejo fragmente razgrajenega tujka, celoten kompleks pa se nato zlije z zunanjo celično membrano in pride na površino celice.

 

Kompleks PHK II:antigen na površini celice prepozna in se nanj veže T-celični receptor, izražen na površini drugega razreda limfocitov T, označenega kot CD4+. Ko se to zgodi, sproži limfocit T izdelavo [[protitelo|protiteles]], usmerjenih proti prepoznanemu antigenu, s čemer se začne imunski odziv na tujek.

 

<div class="references-small">

* Janeway C.A. jr., Travers P., Walport M., Shlomchik M.J. (2005). ''Immunobiology'', 6th ed. New York: Garland Science Publishing. ISBN 0-8153-4101-6 {{COBISS|ID=53959425}}

</div>

 

* Goodsell D.S. [http://www.pdb.org/pdb/static.do?p=education_discussion/molecule_of_the_month/pdb62_1.html Major Histocompatibility Complex]. RCSB Protein Data Bank.

 

[[it:Complesso maggiore di istocompatibilità]]

[[ja:主要組織適合遺伝子複合体]]

[[nl:Major histocompatibility complex]]

[[pl:Główny układ zgodności tkankowej]]