|
Poznejši papež [[Janez Pavel II.]], tedanji [[krakov]]ski nadškof Karel Wojtiła, je sodeloval v nastajanju te okrožnice s svojimi razmišljanji in komentarji, preden je bila enciklika službeno objavljena, čeprav mu poljske komunistične oblasti niso dovolile potovanja v Rim. Po mnenju nekaterih poznavalcev bi marsikatera negativna in burna poznejša reakcija in kritika ne le zunaj, ampak tudi znotraj Cerkve izostala, če bi bila okrožnica upoštevala več njegovih predlogov. Videti je, da niti sam Pavel VI., ki je kot milanski nadškof Giovanni Montini bil zelo popularen, ni pričakoval toliko negativnih odzivov zlasti znotraj Cerkve. Tudi v zvezi s tem je omenil: »Drugi vatikanski zbor je odprl okna Cerkve, noter pa je vdrl hudičev dim zmote in zablode.« To je poslednja enciklika papeža Pavla VI., čeprav je bil papež še deset let po objavi te okrožnice (do 6. avgusta 1978). Isto učenje je potrdil v eni od svojih prvih pisem že omenjeni papež Janez Pavel II. v apostolski spodbudi [[Familiaris Consortio]] (Family partnership, Družinsko občestvo), ki jo je objavil 22. novembra 1981. Pisanje tega postsinodalnega dokumenta se je zavleklo zaradi posledic atentata, ko je nanj streljal Turek [[Ali Agça]] 13. maja 1981. leta in ga hudo ranil na Trgu Svetega Petra v Rimu.
Papež Janez Pavel Veliki (1978-2005) govori tudi o področjih, ki jih je obdelal v „Humanae vitae” njegov predhodnik Pavel VI. Vendar ni bilo kritik. <ref>Komentar Glasa Nemčije je eden od pozitivnih odmevov in je zelo značilen. Pravi takole: Papeško učenje živi od kontinuitete svojih izjav. Zaradi tega tudi tokrat nismo mogli pričakovati nekaj, kar bi nasprotovalo tradicionalnim katoliškim stališčem v vprašanjih vere in morale. Kdo naj bi se čudil, da Janez Pavel II. – kot tudi njegovi predhodniki – odločno vstaja proti povečanemu številu ločenih zakonov, proti nesprejemanju otrok po hotenih splavih in sterilizaciji, ki jih v okrožnici imenuje „miselnost naperjena proti spočetju”. V odbijanju življenjske in verske prakse, ki ni v skladu s katoliškimi nravnimi načeli, je Janez Pavel II. prav tako odločen, kakor njegov predhodnik Pavel VI., ki kljub kritiki po celem svetu pa tudi v njegovem lastnem taboru ni niti za ped odstopil od svoje okrožnice o življenju „Humanae vita”, v kateri je objavil sporno prepoved umetnih sredstev za preprečevanje spočetja. Janez Pavel II. je marsikaj povedal v bolj razumljivem jeziku, obširneje razložil in v izbiri besed deluje manj profesorsko. Kar se pa tiče same problematike, se papež v več opombah ponovno sklicuje na svojega predhodnika. Ali to pomeni, da ni v Rimu nič novega? Nikakor ne. Okrožnica Familiaris consortio opozarja na celo množico problemov, zaradi katerih sme papež pričakovati odobravanje iz krogov, ki sicer ne mislijo kot katoliška Cerkev. On namreč po zgledu mnogih politikov raznih političnih smeri kaže na ogrožanje državne in splošne blaginje zaradi pomanjkljive zavesti o osnovnih vrednotah. Skupaj s papežem so na primer ustava ZR Nemčije in zahodnonemške parlamentarne demokratične stranke, ki so jo ustvarile: mnenja, da je družina vrednota, katero je treba ščititi in varovati, katere izginjanje bi lahko izzvalo razpadanje družbe. Tako kot papež, tudi politiki mnogih dežel v razvoju zahtevajo ustvarjanje dostojnejših življenjskih razmer kot prvi pogoj za zanesljivo družinsko življenje. Tudi kritiki družbe, kakor tudi on, opozarjajo, da vse opaznejše ravnanje po načelih porabništva povečuje sebičnost in spodkopuje človeško solidarnost. Zahtevo po ustvarjanju novega humanizma, ki bi predstavljal najboljše možnosti za zdrave družinske strukture, bi lahko prav tako povzdignili tudi socialistični, liberalni ali konzervativni politiki. Tudi tisti, ki se že več kot eno stoletje bojujejo za enakopravnost ženske v družbenem življenju, so očitno v Janezu Pavlu Drugem našli zaveznika. On v svoji najnovejši okrožnici kritizira, da je običajna družbena in kulturna tradicija ženi bila pripravljena podeliti samo vloge zakonske tovarišice in matere, ne da ji bi na ustrezen način omogočila opravljati javne dolžnosti, ki so na splošno pridržane moškim. Ravno načelo enakega dostojanstva moškega in ženske, na katerega je papež v svojem dokumentu večkrat pokazal, opravičuje pristop ženske k javnim nalogam. Janez Pavel II. seveda prav tako odločno nastopa proti ideologiji, ki neki ženski samo tedaj prizna ugled, če dela zunaj družine, ki jo pa podcenjuje in zasmehuje, če je le gospodinja in mati. Kritiziranje seksizma, tj. da se v ženski vidi samo seksualni predmet, je istovetno z zahtevami, ki jih postavljajo feministkinje (ženskinje). Ko papež v zvezi s tem obsoja, da si moški neopravičeno prisvajajo privilegije, ki ponižujejo žensko, in preprečujejo razvoj zdravih družinskih odnosov, tedaj je to za poglavarja neke Cerkve, ki jo politiki radi označujejo kot „družbo moških”, gotovo zelo pomembna izjava. Neomajno pozitivno se papež v svoji družinski okrožnici izraža o pravici staršev, da sami sklenejo, koliko otrok bodo imeli in kako jih bodo vzgajali. V dokumentu to starševsko pravico imenuje neodtujljivo, izvirno, nenadomestljivo in neodtujljivo. Posegi države tu niso na mestu, kakor tudi ne obnašanje industrijskih dežel, ki svojo pomoč deželam tretjega sveta pogojujejo od izvajanja ukrepov za preprečevanje spočetja, sterilizacije in hotenih splavov. Sami katoličani bodo pazljivo zabeležili, da papež v svoji družinski okrožnici ni izrekel izobčenja tistim članom Cerkve, ki ne živijo po cerkvenih predpisih. Za tiste, ki brez blagoslova Cerkve živijo v izključno civilno sklenjenih zakonih, za ponovno poročene ločene osebe ali za pare, ki živijo skupaj neporočeni, on ne zahteva obsodbe, ampak posebno cerkveno skrb. Njih ne želi izgnati iz Cerkve, ampak jih prav nasprotno vabi, naj še naprej sodelujejo v cerkvenem življenju. Vendar so oni, kot že doslej, izključeni od obhajila, če se v življenjskih skupnostih, ki jih Cerkev ima za neurejene, ne vzdržujejo od dejanj, ki so pridržana cerkveno poročenim zakonskim parom. Na temelju tega postaja jasno, da papež nadalje vztraja pri zakramentalno sklenjenem in od Cerkve potrjenem zakonu. (Radio „Deutsche Welle” - „Glas Nemčije” iz Kölna. Helmut Rupert: Komentar okrožnice papeža Janeza Pavla II. Familiaris consortio z dne 27. XII. 1981.)</ref>
Če je dal učenju novega papeža tako pohvalo laični komentator, je posredno dal veliko priznanje tudi učenju papeža Pavla VI. v okrožnici Humanae vitae. To pa kaže tudi na to, da so bile svetovne razmere v letu [[1981]] v (delavskem) svetu precej drugačne od tistih nemirnega in oporekovalskega leta [[1968]]. Ne smemo pozabiti, da je [[Sovjetska zveza]] s pomočjo komunističnih satelitov s silo zatrla „Češkoslovaško pomlad” šele kak mesec po izidu okrožnice Pavla VI. Glede razlage in sprejemanja nauka Humanae vitae in rednega cerkvenega učiteljstva pa moramo še dodati, da je sklicevanje na vest po nauku te okrožnice za katoličana možno le tedaj, če o zadevi nima na voljo jasnega nauka svetega pisma in ustnega izročila. Absolutno sklicevanje na vest je protestantovsko načelo.<ref>Leta 1971 je nekdo med predavnajem dogmatike poslal listek z naslednjim vprašanjem: „Kako morejo nemški škofje ugovarjati tako velikemu teologu kot je Hans Küng?” (Hans Küng ni sprejemal papeževe nezmotnosti, kakor tudi ne okrožnice Humanae vitae). Takrat je božji služabnik dr. Anton Strle, vidno vznemirjen, vzkliknil: „Če Hans Küng nekaj napačnega uči in izjavi, ali mu papež in škofje res nimajo pravice oporekati, ker je pač veliki teolog? Če je rekel Goethe, da ne veruje v Kristusovo božanstvo, pa mu nihče ne bi smel oporekati, ker je pač veliki pesnik? Bratje, trezni bodite. Papež pač nikoli ne deluje sam, ampak je v svojem učenju le glas Cerkve, ki je Kristusovo skrivnostno telo. Vernika torej v vesti bolj veže (redno) učenje papežev kot učenje katerega koli teologa ali moralista, pa naj bo še kako sposoben in pameten, a temu učenju nasprotuje. Jezus je obljubil Svetega Duha apostolu Petru in drugim apostolom, ki zo z njim združeni, kakor tudi njihovim naslednikom. To pomeni, da je Cerkev v učenju verskih in nravnih resnic nezmotna. Če pa Cerkev v tem ne bi imela božjega jamstva, bi postala resnica nedosegljiva in relativna.” </ref>
|
