Antigona (Smole): Razlika med redakcijama

 

V Antigoni je avtor obdelal isto snov kot že starogrški dramatik Sofokles, le da jo je Smole videl po svoje in oblikoval v moderno filozofsko, poetièno dramo. Tolikšno ponavljanje te mitske zgodbe prièa, da je bistveni problem Ojdipove hèere prisoten v vseh dobah: gre za spopad med nenapisanim (božjim) zakonom in osebnim etiènim èutom na eni strani (Antigona) ter državnimi oziroma vladarskimi zakoni na drugi strani (Kreon). Posebnost Smoletove drame je, da se Antigona sploh ne pojavi na sceni, kljub temu pa je središèe, saj vsi govorijo o njej in mrtvem Polinejku. Sprva predstavlja Antigonino idejo v drami njena sestra Ismena (pri Smoletu glavna ženska oseba), vendar se ta pozneje podredi politiki strica, kralja Kreona oziroma na kompromisih temeljeèi vsakdanji življenjski praksi. Antigona ob svoji osebni neprisotnosti toliko lažje predstavlja "èisto" idejo iskanja in upora ter èvrsto etièno držo. Je tudi nosilka znanega stavka iz Sartrove drame Za zaprtimi vrati: "Èlovek je to, kar je v življenju poèel." Drama se ne konèa z Antigonino smrtjo, paè pa z ugotovitvijo, da je živ njen Paž, ki je zavrgel udobni svet, za katerega so se npr. odloèili "skesana" Ismena in drugi; izbral si je pot iskanja in tveganja in tako nadaljeval Antigonino pot.