Izvirni greh: Razlika med redakcijama

'''Izvírni gréh''' je izraz, ki ga [[kristjani|kristjani]] v prvi vrsti uporabljajo za dejanje Adama in Eve, ki sta se (po navedbah [[1. Mojzesova knjiga|Prve Mojzesove knjige]]) v rajskem vrtu uprla Božjemu ukazu. Ta greh se imenje tudi '''greh prastaršev'''.

verovanje, da se izvirni greh Adama in Eve prenaša s staršev na potomce do današnjih dni. Tako rimokatoliki verujejo, da je vsak otrok ob spočetju oziroma ob rojstvu že avtomatično grešnik - omadeževan z izvirnim grehom. Ta greh izbriše šele [[zakrament]] [[krst|krsta]]a. V tem vidi Rimskokatoliška Cerkev tudi enega od razlogov za [[krst]] majhnih otrok: če otrok umre nekrščen, zaradi svoje grešnosti namreč ne more doseči zveličanja - njegova duša (po verovanju rimokatolikov) ne more priti v [[nebesa]]. V preteklosti so v katoliških deželah otroke zelo pogosto krstili takoj po rojstvu, da bi jih tako zaščitili pred večno pogubo. Po prepričanju številnih katoliških teologov tudi otroci, ki so umrli pred rojstvom (spontani ali medicinski [[splav]]) ne morejo doseči zveličanja. Sveti Avguštin je trdil, da so otroci, ki umrejo nekrščeni, obsojeni na [[pekel]], poznejši katoliški teologi pa so jih raje uvrščali v [[limb]] ([[predpekel]]).

[[Pravoslavje|Pravoslavni]] kristjani ne verujejo, da se je izvirni greh Adama in Eve prenašal na njune potomce do današnjih dni. Verujejo pa, da se na potomce prenaša ''nagnjenost k grehu'' in ''posledice greha'' prastaršev, zlasti dovzetnost za bolezni in umrljivost. Po pravoslavnem verovanju se otroci rodijo nedolžni (brez greha) in zato ni treba hiteti s [[krst|krstom]]om. V številnih pravoslavnih Cerkvah velja navada, da otroke krstijo šele po dopolnjenih 40 dneh starosti. Krst v tem primeru šteje za obred vključitve otroka v skupnost kristjanov in ne za obred očiščenja od grehov.

[[sw:Dhambi ya Asiliasili]]