Vzhodna asirska cerkev: Razlika med redakcijama

Včasih to Cerkev imenujejo tudi '''Asirska pravoslavna cerkev''', vendar je ne smemo uvrščati niti med [[vzhodne pravoslavne cerkve]] niti med [[orientalske pravoslavne cerkve]], saj se od obeh skupin loči po nauku in tradiciji. Oznako ''pravoslavna'' lahko sprejmemo samo v najširšem pomenu besede ''[[pravoslavje]]''.

 

Asirska cerkev se je ločila od ostalih krščanskih cerkva ob sporu, ki ga je povzročil [[Nestor]] na [[Efeški koncil|Efeškem koncilu]] leta [[431]]. Po koncilu je Perzijski dvor leta [[462]] nudil zaščito Nestorjevim privžencem, leta [[484]] pa je cerkev v Perziji, ki se je pozneje razvila v Asirsko cerkev, sprejela [[nestorianizem]] kot uradni nauk (v glavnemi zaradi nasprotovanja [[Bizanc]]u). Asirsko cerkev zato imenujemo tudi '''Nestorijanska cerkev''', vendar naziv ni popolnoma pravilen, saj se je Asirska cerkev do današnjega dne že nekoliko odmaknila od izvirnega Nestorjevega nauka.

 

V 7. stoletju je Asirsko cerkev prizadela ponovna vojna med Perzijo in Bizancem. Takrat so številne asirske škofije prišle v roke [[monofizitizem|monofizitov]]. Takratni vodja Asirske cerkve [[Babaj Veliki]] je monofizitizem ostro zavračal in izoblikoval kristološki nauk, ki velja v Asirski cerkvi še zdaj: Jezus ima eno osebnost, v kateri pa sta dve združeni a nepomešani biti oziroma naravi. S tem se je nauk Asirske cerkve precej približal nauku večine ostalih krščanskih cerkva, ostala pa so politična nasprotja, zaradi česar je Asirska cerkev ostala nepriznana s strani ostalih cerkva.

 

 

Asirska cerkev je bila zelo misijonsko aktivna. Njeni [[misijonarj]]i so že kmalu prišli do [[Indija|Indije]] in postali znani kot "kristjani svetega Tomaža". Do 16. stoletja je prišlo v Indijo veliko asirskih škofov, potem pa so se po Indiji razširili [[Portugalska|portugalski]] misijonarji, ki so priznavali samo katoliške škofe - tj. pripadnike [[Rimskokatoliška cerkev|Rimskokatoliške cerkve]] ali pa pripadnike takrat ustanovljene [[Kaldejska katoliška cerkev|Kaldejske katoliške cerkve]], ki je v [[polno občestvo|polnem občestvu]] z Rimom. Takrat je tam delovala tudi [[Sirska pravoslavna cerkev]], ki jo uvrščamo med [[predkalcedonske cerkve]] - zanjo so se odločali zlasti kristjani, ki niso želeli biti povezani z Rimom. V 19. stoletju so kristjani v Trichurju želeli dobiti škofa s strani Sirske pravoslavne cerkve, ker pa to ni uspelo, so prosili za pomoč Asirsko cerkev. Ta jim je ustregla in ustanovili so '''Kaldejsko sirsko cerkev''', ki šteje za del Asirske cerkve (in je nikakor ne smemo zamenjati s Kaldejsko katoliško cerkvijo).

Asirski misijonarji so dosegli tudi [[Kitajska|Kitajsko]] (leta [[635]]) in [[Mongolija|Mongolijo]], vendar je pozneje [[Tang Wu Zong]] prepovedal vse nekitajske vere.

 

V 15. stoletju so odločili, da lahko dobijo naziv patriarha samo pripadniki rodbine takratnega patriarha Mar Šimuna IV. To je kmalu pripeljalo od notranjega razkola in leta [[1552]] so nasprotniki izvolili drugega patriarha. To je bil Mar Johanan Soulaka VIII., ki je poiskal zavezništvo v Rimu in vstopil v polno občestvo z Rimskokatoliško cerkvijo. Razkol je trajal do leta [[1662]], ko je njegov naslednik Mar Šimun XIII. Denha prekinil stike z Rimom in se spet zbližal z ostalo Asirsko cerkvijo. [[Vatikan]] se je odzval na to dejanje tako, da je postavil na njegovo mesto novega patriarha in ustanovil [[Kaldejska katoliška cerkev|Kaldejsko katoliško cerkev]].

 

 

Med prvo svetovno vojno in po njej so začeli na bližnjem vzhodu Asirsko cerkev preganjati (zaradi sodelovanja z Britanci). Patriarh se je leta [[1933]] preselil na [[Ciper]], pozneje pa v [[Chicago]] in [[San Francisco]], [[Združene države Amerike|ZDA]]. Danes je sedež Asirske cerkve v Chicagu.

 

 

Asirski patriarh Mar Dinkha IV. se je leta [[1994]] sestal s [[papež]]em [[papež Janez Pavel II.|Janezom Pavlom II.]] in podpisal skupno izjavo. Posledica je tudi izboljšanje odnosov med Asirsko in Kaldejsko katoliško cerkvijo (Kaldejske katoliške cerkve niso tako preganjali in je danes najštevilčnejša nemuslimanska verska skupnost v Iraku).

 

Najobičajnejše bogoslužje v Asirski cerkvi je Liturgija Adaja in Marija. Ta liturgija ne vsebuje besed, ki jih je [[Jezus]] izrekel pri [[zadnja večerja|zadnji večerji]]: "To je moje telo..., to je moja kri...," zato ji del drugih kristjanov ne priznava veljavnosti. Kljub temu je leta [[2001]] Vatikan razglasil, da je ta liturgija veljavna in da lahko katoliki v Iraku prejmejo [[obhajilo]] v Asirski cerkvi (če ne morejo priti do Katoliške cerkve). Sklep je oblikoval kardinal Ratzinger (poznejši [[papež Benedikt XVI.]]), potrdil pa ga je papež Janez Pavel II.

 

Asirska cerkev pozna sedem [[zakrament]]ov, ki pa niso popolnoma enaki zakramentom ostalih krščanskih cerkva.

 

*[http://www.cired.org/ Asirska cerkev] - uradna spletna stran

 

 

[[ar:كنيسة المشرق الآشورية]]

[[bg:Асирийска източна църква]]

[[cs:Asyrská církev Východu]]