Osnovna in edina izrazita smer zunanje politike ŁukašenkeLukašenko je postala ponovna integracija z [[Rusija|Rusijo]]. Kot posledica njegovih prizadevanj je bila aprila leta [[1998]] ustvarjena t.i. "Zveza Rusije in Belorusije", pozneje preimenovana za "Zvezno državo Rusije in Belorusije". Kljub nastanku nekaj skupnih obema državama ustanov ni prišlo do njunega resničnega zedinjenja, predvsem zaradi nesporazumov med [[Moskva|Moskvo]] in [[Minsk]]om glede pogojev združitve in statusa Belorusije v skupni državi. Politične ambicije beloruskega diktatorjapredsednika se niso omejevale na njegovo domovino: združitev naj bi mu odprla pot tudi na rusko politično prizorišče. Popularnost ŁukašenkeLukašenko v Rusiji je stalno rasla, saj je bil v primerjavi s takrat že starejšim in bolnim ruskim predsednikom [[Boris Jelcin|Borisom Jelcinom]] izrazita osebnost in je uspešno izkoriščal imperijsko nostalgijo velikega dela ruske družbe. Prav zaradi tega so ruske elite odklonile nadaljnjo združitev. Na drugi strani je Rusija potrebovala Belorusijo kot lojalno satelitskoprijazno državo in za tranzit plina preko njenega ozemlja v države zahodnje Evrope. ŁukašenkovLukašenkova režimvlada, v veliki meri politično in gospodarskopolitična odvisenodvisna od Rusije, je bilbila garant, da se ne bo Belorusija preveč osamosvojila. Zato - kljub ustavitvi združitvenega procesa - Rusija ni prenehala podpirati nedemokratičnega režimavlade ŁukašenkaLukašenko, ostro kritiziranegakritiziranej s strani drugih evropskih držav.
