Plakat: Razlika med redakcijama

Začetki slovenskega plakata segajo v konec 19. stoletja in povzemajo oblikovno govorico grafičnih sporočil v duhu Art Nouveauja. S secesijskimi tipografskimi in formativnimi izhodišči so strnili ikonografijo slovenskega plakata [[Vesnjani]]:

ki so se v klub povezali leta [[1903]] na [[Dunaj|Dunaju]]u.

Omeniti moramo tudi prve diplomante Ljubljanske arhitekturne šole – [[Janko Omahen]] in [[Domicijan Serajnik]], s svojo na dekorativnost zožano plakatsko govorico. Tržačana [[Avgust Černigojin]] in [[Milko Bambič]] sta ustvarjala v maniri [[futurizem|futurizma]], tako v slikovnih kot v tipografskih sestavinah. Zlasti pri Černigoju vidimo konstruktivistično trdnost in neposrednost, ki si jo je pridobil leta [[1923]] na [[Bauhaus|Bauhausu]]u.

Z razvijanjem oblikovanja so se v plakatu pojavila nova področja novih tem in naročnikov. Med [[vojna|vojnama]]ma so plakati nastopili tudi kot tržna naročila. Na našem področju je imel vidno vlogo zlasti [[Ljubljanski velesejem]], ki je začel delovati leta [[1921]]. Z razpisi in natečaji je vzbudil zanimanje pri številnih umetnikih ([[Vavpotič]], [[Omahen]], [[Serajnik]], [[Kocjančič]]...).

Oblikovalci, kot so [[Uroš Vagaja]], [[Franci Ivanšek]] in [[Grega Košak]], so začeli uveljavljati sodobna načela v oblikovanju, ki so kazala ikonografsko svežino in [[žanr|žanrsko]]sko pestrost. To so bili vizualno učinkoviti izzivalni plakati, s suverenim obvladovanjem medijske govorice s poudarkom na [[linija|liniji]], [[ploskev|ploskvi]], [[barva|barvi]] in skladni tipografiji.

V šestdesetih letih se začno pojavljati poteze, ki omogočajo povezovanje slovenskega oblikovanja s svetom, kar prinaša svežino in napredek. Na pobudo prof. [[Edo Ravnikar|Eda Ravnikarja]] so leta [[1962]] ustanovili klub Barva in oblika v [[Ljubljana|Ljubljani]], leta [[1964]] pa priredili BIO – [[Mednarodni bienale industrijskega oblikovanja]]. Leta [[1966]] se je na [[Bled|Bledu]]u odvijal oblikovalski kongres ICOGRADA. Ti dogodki so omogočili soočanje našega prostora s teorijo in prakso sodobnega oblikovanja in posledično zahtevali spremembe v samem izobraževanju. Tako se je na pobudo prof. Eda Ravnikarja začel izvrševati študij oblikovanja kot B – smer študija na [[Fakulteta za arhitekturo|Fakulteti za arhitekturo]] v Ljubljani. Diplomati tega študija so bili nosilci nove ustvarjalne usmeritve v oblikovanju konec šestdesetih let. [[Peter Skalar]], [[Janez Suhadolc]] in [[Judita Skalar]] so skupaj s [[Tomaž Kržišnik|Tomažem Kržišnikom]], ki se je izobraževal na [[Varšava|varšavski]] likovni akademiji in [[Matjaž Vipotnik|Matjažem Vipotnikom]] iz [[Milano|milanskmilanske]]e Brere predstavljali novo generacijo oblikovalcev, ki je vzpostavila novo likovno govorico slovenskega plakata. Razširjena uporaba tehnike [[sitotisk|sitotiska]]a je omogočala večje izražanje avtorsko prepoznavnega nagovora plakata.

S tretjo povojno generacijo oblikovalcev se je v sedemdesetih letih kazala nova senzibilnost v zavestni izvedbi večpomenskih plakatov. Ta čas so najmočneje zaznamovali [[Jani Bavčar]], [[Zdravko Papič]], [[Radovan Jenko]], [[Miljenko Licul]], [[Ranko Novak]], [[Nino Kovačevič]] in drugi. Produkcija v osemdesetih je kazala žanrsko pestrost, vendar se je prisotnost plakata v urbanem okolju omejila na manjši format in omejeno pojavljanje. Ob razstavnem plakatu je potrebno omeniti tudi [[film|filmski]]ski in [[gledališče|gledališki]] plakat, ki je ostal v središču intenzivnega ustvarjalnega iskanja naših oblikovalcev.

* Tanaka Ikko