Marat an-Numan: Razlika med redakcijama

Ti dogodki so močno odjeknili po [[Bližnji vzhod|Bližnjem vzhodu]]. Križarje, ki so med lokalnim prebivalstvom že pred tem zaradi krutega ravnanja z [[muslimani|muslimani]], [[Judje|Judi]] in tudi [[pravoslavje|pravoslavnimi]] [[kristjani]] ([[križarske vojne]] so se namreč pričele nedolgo po [[Velika shizma|šizmishizmi]] leta [[1054]]) »sloveli« kot [[barbari]], so v precej lokalnih jezikih pričeli poimenovati z besedami za ljudožerce. Podoba križarjev kot fanatičnih ljudožercev se je še dolga stoletja zatem pojavljala v arabski [[književnost]]i in precej avtorjev meni, da do teh dogodkov ni prišlo toliko zaradi lakote kot zaradi križarskega fanatičnega prepričanja, da so muslimani vredni še manj od živali. [[Amin Maalouf]] je v svoji knjigi ''Križarske vojne v arabskih očeh'' navedel ključni stavek za takšno splošno prepričanje med muslimani, namreč stavek [[Albert iz Aachna|Alberta iz Aachna]]: »''Ne le, da se naši vojščaki niso branili jesti mrtve [[Turki|Turke]] in [[Saraceni|Saracene]]; jedli so tudi pse.''«