Marat an-Numan: Razlika med redakcijama

Do najbolj znanega dogodka, ki je ime mesta ponesel po celotnem [[Bližnji vzhod|Bližnjem vzhodu]] in svetu, je prišlo konec leta [[1098]], v času [[prva križarska vojna|prve križarske vojne]]. [[Križarji]] pod poveljstvom [[Raymond de Saint Gilles|Raymonda de Saint Gilles]]-a in [[Bohemond I. Antioški|Bohemonda I.]] so se po zavzetju [[Antiohija|Antiohije]] znašli brez dovoljšnjih zalog hrane za prihajajočo zimo. Med roparskimi pohodi po podeželju so se stradajoči in podhranjeni znašli tudi pred Marat an-Numanom ter [[12. december|12. decembra]] prebili obrambni zid in vdrli v mesto. Večino izmed 20.000 prebivalcev so, kar je bilo za pričakovati glede na pretekle izkušnje, poklali, ker pa tudi tu niso našli zalog hrane, so pričeli [[kanibalizem|jesti]] kar podjarmljene meščane.

Ti dogodki so močno odjeknili po [[Bližnji vzhod|Bližnjem vzhodu]]. Križarje, ki so med lokalnim prebivalstvom že pred tem zaradi krutega ravnanja z [[muslimani|muslimani]], [[Judje|Judi]] in tudi [[pravoslavje|pravoslavnimi]] [[kristjani]] ([[križarske vojne]] so se namreč pričele nedolgo po [[šizmaVelika shizma|šizmi]] leta [[1054]]) »sloveli« kot [[barbari]], so v precej lokalnih jezikih pričeli poimenovati z besedami za ljudožerce. Podoba križarjev kot fanatičnih ljudožercev se je še dolga stoletja zatem pojavljala v arabski [[književnost]]i in precej avtorjev meni, da do teh dogodkov ni prišlo toliko zaradi lakote kot zaradi križarskega fanatičnega prepričanja, da so muslimani vredni še manj od živali. [[Amin Maalouf]] je v svoji knjigi ''Križarske vojne v arabskih očeh'' navedel ključni stavek za takšno splošno prepričanje med muslimani, namreč stavek [[Albert iz AixaAachna|Alberta iz AixaAachna]]: »''Ne le, da se naši vojščaki niso branili jesti mrtve [[Turki|Turke]] in [[Saraceni|Saracene]]; jedli so tudi pse.''«