Kamen modrosti: Razlika med redakcijama

'''Kamen modrosti''' je v [[alkimija|alkimiji]] snov, ki bi omogočila pretvorbo nežlahtnih kovin v [[zlato]] ali [[srebro]]. Poleg [[eliksir življenja|eliksirja življenja]] je bilo odkritje kamna modrosti glavni cilj alkimije. Z dodatkom majhne količine te snovi naj bi se nežlahtna kovina pretvorila v žlahtno. Pri tej pretvorbi bi poleg žlahtne kovine nastal še eliksir življenja - tekočina, ki bi omogočala večno življenje.

 

Danes velja v [[kemija|kemiji]] načelo, da s [[kemijska reakcija|kemijsko reakcijo]] ni možno pretvoriti neke [[kemijska prvina|kemijske prvine]] v drugo. Takšna pretvorba se lahko doseže le z metodami [[jedrska fizika|jedrske fizike]].

 

Kamen modrosti pa se lahko razlaga tudi kot snov snov, ki se v omejenih količinah proizvaja tudi v možganih ljudi. Po nekaterih razlagah ta snov nastane, ko se snov oz. kemični element, ki v naravi nastopa samorodno, pod določenimi pogoji spremeni svojo molekularno zgradbo in nima več kristalinske strukture, temveč se njegova masa zmanjša od 43 do 46 odstotkov in se pri tem ustvari skrivnosten beli prašek. Ta prašek nastopa kot stranski produkt pri rudarjenju s plemenitimi kovinami. Na nek način se snov prenese v drugačno stopnjo, ko preide v druge razsežnosti. To je na nek način tudi posredni dokaz za obstajanje vzporednih vesolij oz. vsaj dodatnih razsežnosti, ki obstajajo poleg prostora-časa. Ta snov ima zanimive učinke na možgane, saj so jo nekateri alkimisti skrbno čuvali kot obrtno skrivnost. Pri posamezniku uravnoteži desno in levo možgansko polovico, da delujeta bolj skladno, kar v praksi pomeni večjih izkoristek neslutenih zmožnosti. Vemo, da ljudje uporabljajo le nekaj odstotkov možganskih sposobnosti. To mistično snov so že Egipčani dodajali faraonom, da so podaljšali njihovo mladostno vitalnost. Snov ima še drugačne učinke, saj vrne DNK (»Dez-oksi-ribonukleinsko kislino«) v prvotno stanje, kar v praksi pomeni tudi določeno možnost za popolno ozdravitev, tudi od virusa HIV-a, to je AIDS-a, kot tudi Alzheimerja, in drugih, ki še dandanes predstavljajo izziv našim zdravilnim kapacitetam, zdravstvu in drugim, alternativnim, metodam zdravljenja. Vedenje po tej snovi se je izgubilo v požaru Aleksandrijeske knjižnice, delno pa je prešlo k arabskim sufijskim mistikom. Ti so to znanje uspešno vpletli v njihove publikacije.