Giuseppe Verdi: Razlika med redakcijama

'''Giuseppe''' Fortunino Francesco '''Verdi''', [[Italijani|italijanski]] [[opera|operni]] [[skladatelj]], * (9.) [[10. oktober]] [[1813]], Roncole (danes [[Roncole Verdi]]) pri [[Parma|Parmi]], † [[27. januar]] [[1901]], [[Milano]].

Že kot mlad fant je pokazal velik talent za glasbo, ki ga je dokazal s stavki, napisanimi na staremu,starem klavirju, ki ga je igral pri tamkajnšnjemu organistu Pietru Baistrocchiju, kateri je verjetno tudi kriv za to legendo gledališke glasbe. Le-ta je videl potencial v mlademumladem Verdiju, in je verjel, da mu bo v glasbenem svetu uspelo. Njegova glasbena izobrazba se je še dodatno obogatila v ogromni Jezuitskijezuitski knjižnici v Bussetu, ki pa je še danes v uporabi.

TemeljiGlasbenih osnov in skladateljstva mu je podal Ferdinando Provesi, mojster lokalne filharmonije, dodatno pa se je izuril v Milanu. Ni bil sprejet na glasbeno akademijo (bil je prestar), zato se je tri leta učil [[kontrapunkt*]] pri Vincenzu Lavigni, ki je bil čembalist v gledališču Scala. Istočasno je bil prisoten v več gledališčih po Milanu, da bi se razgledal in naučil delovanja takratne javne in zaodrne scene. Ker je bil Milano še vedno pod avstrijsko oblastjo, se je razgledal tudi na področju klasične dunajske glasbe. Njegova vpeljava v aristokracijo Milanskemilanske družbe in povezave z gledališčem sta ga pripeljale do njegove usode - skladateljstva (namesto da bi se posvetil sakralni glasbi in vodil cerkvene zbore, je ustvarjal skoraj izključno gledališko glasbo).

Njegova prva opera (originalno Rochester), rezultat dolgotrajnega izpopolnjevanja, je bila kasneje predelana v ObertoOberta, conte di San Bonifacio, ki je bila zaigrana v gledališču Scala (prvič 17.11.1839), inni požela ne posebno velikvelikega uspeh. [[Impresarij*]] največjega Milanskegamilanskega gledališča – Bartolomeo Merelli – mu je ponudil pogodbo za še dve operi. Tako jesta bilanastali komična opera – Un giorno di regno – igrana le enkrat, in njegova najuspešnejša in najbolj znana opera [[Nabucco (opera)|Nabucco]], ki je prikazala Verdija v vsem njegovem sijaju.

Ta šablona, kjer se resnica podaja na plan v več valih, je bila ponovljna v njegovinjegovih naslednjinaslednjih operioperah – I Lombardi alla prima crociata ter Ernani. StilSlog iz teh dveh oper je bil še boljši v delu I due Foscari, in požlahtnjen v Alziri. Te opere iz Verdijeve zgodnje dobe ustvarjanja imajo vsaka svoj edinstven značaj, ker vsaka razišče in prikaže dogodke in zgodbo iz popolnoma druge luči. Kasneje, v delu Giovanna d'Arco, igra glavno vlogo nadnaravni element človeškega uma, in je zopet razkrit v valih. Z opero [[Macbeth, (opera)|Macbeth]] je Verdi prvič sestavil osrednjo zgodbo precej Shakespearovsko, in je z glasbo posebej naglašal dramatične »vozle« v zgodbi.

Do svojega tridesetega leta je bil Verdi mednarodnože širše poznan in uveljavljen skladatelj. Njegova dela so bila igrana v vseh najpomembnejših Italijanskihitalijanskih operahopernih hišah. Toda tudi Verdi ni bil nekdo, ki bi pustil svojo slavo in ugled na cedilu, zato je sprejel vsak, še tako težak izziv,. kotPredelal je predelava njegoveopero I Lombardi v Jérusalem za francosko operno hišo, izkušnje iz tega podviga pa je spretno prenesel na naslednje delo – La battaglia di Legnano. Zatem so se nekako enakomerno zvrstila dela: Luisa Miller, Stiffelio ter Rigoletto, ki ga uvrščamo v sam vrh Verdijevega ustvarjanja, kjer se popolnoma perfektno zložena veriga zapletov in dogodkov neverjetno sklada z glasbeno spremljavo.

Po enoletnem premoru je napisal La Traviato, ki je prav tako temeljila na individualnih človeških značajih, še isto leto pa je napisal tudi Il Trovatore, ki pa je bila drugačna. Snov je vzel iz istoimenske igre, avtorja Garcie Gutierrez.

Verdi je kasneje še enkrat v svoje roke vzel izziv Francoskefrancoske operne hiše, in z delom LesSiciljanske Vepresvečernice pokazal, kaj zna,. sV tem delomnjej mu je tudi prvikrat uspelo vsaditi konflikte in težave cele države v posamezne osebe. Poleg prevoda dela Il Trovatore v Le Trouvere ter transformacije delaopere Stiffelio v AroldoArolda, je verdiVerdi še naprej eksperimentiral z novimi načini izražanja političnih tem in kontrastov skozi svoja dela (npr. delo Simon Boccanegra).

Kasneje, ko se je Verdi spet vrnil na Francoskifrancoski oder, je ponovno napisal MacbethMacbetha, in napisal novi,novega Don VarlosCarlosa, v kateri je kljub izredni zapletenosti nekaterih prejšnjih zgodb sestavil najbolj zapleteno doslej.

Po vseh teh glasbenih uspehih je bil Verdi izbran celo za podpredsednika Italijanskeitalijanske vlade, in je na Cavourjevo[[Cavour]]jevo zahtevo sestavil himno za mednarodno razstavo (Universal Exposition) v Londonu. Med vsem tem dogajanjem mu je bilo vedno nekako žal, hkrati pa je bil jezen zaradi pomanjkanja italijanske narodne zavesti, čemur pa je pripomogel z rekviemom Mass, kot znak spoštovanja do kolega Rossinija, ki je umrl v času njegovega podpredsedovanja.

Stvarjenje opere Aide, kateroki jo je Ismail Pascia določil za »državno opero« Egipta, je rezultiralo v Italijanskiitalijanski imitaciji Francoskefrancoske opére, z veliko zapleti, razpleti ter prepletanjem strasti z glasbenim dogajanjem.

Inštrumentalna glasba s severne strani Alp je postajala vse bolj znana tudi v Italiji, in je vzpodbujala Verdija, da je napisal Quartet, s katerim je pokazal, da se zna »bojevati« s svojimi stvaritvami. Ob smrti Allesandra Manzonija se je odločil nepisati Rekviem, in to sam (rekviem je izredno dolga glasbena oblika), pri katerem si je pomagal z že napisanim zadnjim stavkom iz Rossinijevega Rekviema (Mass). Obdržal je tudi jasno izgovorjavo besedila ter milozvočnost iz prejšnjega tovrstnega dela.

Verdi se je po daljši dobi navideznega počivanja spravil h koreniti predelavi opere Simon Boccanegra, s tem pa je tudi pričel sodelovati z Arrigom BoitoBoitom, nato pa je ponovno predelal še "francoskega" Don CarlosCarlosa. Kasneje je Verdi napisal opero Otello (tokrat vsebina bistveno drugačna – izrazito verska), delov zakateri Francozkose opérokljub statičnemu toku glasbe in dogajanja najdejo nekatere oblike iz prejšnjih dob njegovega ustvarjanja. Le v operoVerdijevem zadnjem delu – Falstaffu, je namesto jasno in lahko razvidnega dogajanja, akcije ter spletk zgodba postavljena izredno intelektualno igro, ki jejo spremlja bilaenako primernejšatežko zarazvidna Italijanskiglasbena oderspremljava.

Verdi je torej eden izmed najpomembnejših opernih skladateljev glasbene romantike, ki pa je s svojimi zadnjimi operami uspešno razvil sodobnejše oblike. Imel je izreden občutek za dramatizacijo in bil je neverjeten melodik.