Velika severna vojna: Razlika med redakcijama

 

=== Vzpon švedske velesile ===

 

Švedska je kot garant [[Vestfalski mir|Vestfalskega miru]] uradno postala evropska velesila leta 1648, potem ko je ruskemu cesarstvu že leta 1617 s premirjem v Stolbovu zaprla dostop do Baltskega morja. Vendar je novi, [[Tridesetletna vojna|v tridesetletni vojni]] pridobljeni položaj Švedske evropske velesile [[Tridesetletna vojna|stal na šibkih nogah.]] Švedsko matično področje (v bistvu današnja Švedska in Finska) je imelo razmeroma malo prebivalstva s komaj dva milijona prebivalcev in s tem le kako petino, če ne samo desetino prebivalcev drugih držav Baltskega morja (med drugimi [[Sveto rimsko cesarstvo]], [[Republika obeh narodov|Poljska-Litva]] ali [[Rusija]]). Ožja Švedska je imelo ozko gospodarsko osnovo. Velika moč Švedske je v veliki meri temeljila na izjemni moči njene vojske. Za njihovo financiranje se je Švedska močno zanašala na vire dohodka, kot so bile na primer pristaniške carine velikih baltskih pristanišč, kot so [[Riga]] (največje mesto v švedskem Baltiku), Wismar ali [[Szczecin|Stettin]] (v švedski Pomeraniji), pa tudi rečne carine na rekah Elbi in Weser. <ref>Wolfgang Froese: ''Geschichte der Ostsee'', Casimir Katz Verlag, 2. Auflage 2008, S.&nbsp;289.</ref>

 

Še posebej Švedska se je morala bati povojnih razmer, ker že med mirovnimi pogajanji skorajda ni bilo mogoče prezreti revizionističnih teženj sosed Danske, Brandenburga, Poljske in Rusije, ki jih je prizadelo širjenje Švedske. Zapuščina vojaškega obdobja in vzpon v velesilo sta v obdobju miru po letu 1660 pomenila breme: za naloge zunanjepolitične zaščite, ki je zahtevala obsežno vojaščino v lastni državi, je Švedska s svojimi tedanjimi strukturami še vedno bila v zelo neugodnem položaju. Po porazu proti Brandenburgu in Prusiji leta 1675 v [[Bitka pri Fehrbellinu|bitki pri Fehrbellinu]] je vprašljivi položaj Švedske postala jasen tudi tujiini. Iz tega razloga je Karel XI. leta 1680 sklical parlament Začele so se pomembne reforme v državi in vojski: s pomočjo kmetov, državljanov, častnikov in nižjega plemstva je plemstvo bilo prisiljeno vrniti nekdanja posestva krone, parlament je bil degradiran v posvetovalno telo kralja, kralj je prevzel zakonodajo in zunanjo politiko, ki je bila dotlej bila v rokah parlamenta. Kralj je postal absolutni samodržec. Po političnih reformah se je Karel XI. lotil obsežne in nujno potrebne reorganizacije vojske. Svojemu sinu in nasledniku Karlu XII. je Karl XI. 1697 zapustil reformirano absolutistično državo, velesilo z reorganizirano in učinkovito vojsko.

=== Nastanek trojnega zavezništva ===

Ena od nalog švedske diplomacije je bila obdržati nadzor nad Dansko in Poljsko s pogodbenimi pozavarovanji z Rusijo, tako da Švedska izogne obkrožanju. V naslednjem obdobju [[diplomacija]] [[Bengt Gabrielsson Oxenstierna|Bengta Oxenstierne]] te nevarnosti ni mogla več preprečiti[[Viljem II. Nemški|.]] <ref>Günter Barudio: Weltgeschichte – Das Zeitalter des Absolutismus und der Aufklärung 1648–1779, Weltbildverlag, 1998, S.&nbsp;64.</ref>