Wikipedija

Piceni

Ime Piceni ali Picentini se nanaša na prebivalstvo mesta Picenum, na severnojadranski obalni ravnini antične Italije. Njihov endonim, če sploh, ni zagotovo znan. Obstajajo jezikovni dokazi, da so Picene sestavljale dve etnični skupini: skupina, ki je znanstvenikom znana kot Južni Piceni, je bilo italsko pleme,[1] medtem ko se zdi, da so Severni Piceni imeli tesnejše povezave z neitalskimi ljudstvi.

Približna razširjenost jezikov v železnodobni Italiji v 6. st. pr. n. št.

Uporaba toponima Picenum je odvisna od časovnega obdobja. Območje med Apenini in Jadranskim morjem južno od Ancone je bilo v celotnem zgodnjem zgodovinskem obdobju v Picenumu. Med Ancono in Riminijem na severu je bilo prebivalstvo večetnično. V Rimski republiki je bila Gallia Togata, vendar je bilo znano, da so Galci združili ali izpodrinili prejšnje populacije. Ager Gallicus, kot so ga imenovali, je veljal za Galijo in Picenum. Pod Rimskim cesarstvom je bila obala južno od Riminija združena ali ponovno združena z državo južno od Ancone kot Picenum. Do takrat je bil edini govorjeni jezik latinščina.

Od Ancone proti jugu se je govoril jezik umbrijske skupine, ki se danes imenuje Južni Picene. Izpričan je predvsem v napisih. Umbrijščina je bila italski jezik [2] Severno od Ancone okoli Pesara o neitalskem jeziku, napisanem v različici stare italske pisave, pričajo štirje napisi (trije so zelo kratki); to je bilo zaradi priročnosti poimenovano Severni Picene. Tako pomen napisov kot odnos Severne Picene do drugih jezikov ostajata neznana. Obstajajo fonološki dokazi, da je bil tesneje povezan z indoevropsko jezikovno družino (kot na primer z etruščansko). Nekateri avtorji so severni Picene označili kot preprosto "Picene" - pod hipotezo, da predstavlja izvirni jezik v celotnem Picenu, čeprav za to še ni dokazov.

Etnonim uredi

 
Kip bojevnika Capestrano v muzeju Chieti.

Eden od endonimov Picenov ali vsaj južnih Picenov je lahko Pupeneis ali, kot pravi Edward Togo Salmon, »nekaj podobnega«, saj je to očitno etnično ime uporabljeno v štirih južnopicenskih jezikovnih napisih, najdenih v bližini Ascoli Piceno.[3] Kasnejša izpopolnjevanja argumenta so ga povezala z latinskim imenom Poponius, kot v napisu TE 1 v bližini Terama: apaes ...púpúnis nir "Appaes ... poponski človek" Povezava med Poponijanom in Picentesom, če sploh obstaja, ostaja nejasna.[4] V starodavnih virih ni omembe endonima, ki so ga uporabljali severni Piceni.

Prvi dokument, ki omenja latinski eksonim Picentes, je Fasti triumphales, ki beležijo za leto 268/267 pred našim štetjem zmago, dano Publiju Semproniju Sofu za zmago de Peicentibus ("nad Picentesom"), kjer je -ei- starolatinska oblika. Zdi se, da celotna skupina latinskih besed Picene, ki so bile dostavljene pozneje, sledi standardnim pravilom za tvorbo latinskih besed. Koren je Pīc-, izvor in pomen še neznana. Razširjeni Pīc-ēn- se uporablja za tvorbo pridevnika v drugem sklonu, ki se pojavlja v besednih zvezah, kot so Pīcēnus ager, »Picenska dežela«, Pīcēnae olivae, »Picenske olive« in srednji rod, uporabljen kot samostalnik, Pīcēnum. To niso sklicevanja na nobene ljudi, * Pīcēni, ampak na državo. Pīcēni, kjer se pojavlja, je rodilnik Pīcēnum in ne nominativ množine; to je "Picenum" in ne "Piceni". Podobno Pīcēnus, uporabljen sam, pomeni Pīcēnus ager, "Picene (država)" in ne pomeni enega prebivalca Picena. Ta pridevnik se nikoli ne uporablja za ljudi.

Za ljudstvo se oblikuje pridevniško deblo v tretjem sklonu: Pīc-ent-, ki se uporablja v Pīcens in Pīcentes, "a Picentine" in "The Picentines", ki sta samostalnika, tvorjena iz pridevnika. Ta pridevnik se lahko uporablja za ljudi ali druge besede, pa tudi v drugi tvorbi imena države, Pīcentum. Iz njega izhaja končno ime ljudstva, Pīcentini.[5] Zgodovinski vrstni red, v katerem so se te besede pojavile, oziroma ali izvirajo ena od druge, ostaja neznan.

Mitologija o izvoru Picenov uredi

 
Bronasta fibula in "pektoral" v Narodnem arheološkem muzeju Marke, Ancona.

Po Strabonu so bili Piceni sabinski kolonisti,[6][7] čeprav o tem dvomijo novejši učenjaki, ki vidijo južne Picene vsaj kot tesneje povezane s Sabeljci.

Strabon pripoveduje tudi legendo, da je žolna (latinsko: picus) vodila pot v Picenum za ljudi, ki so postali Piceni in očitno je bila ljudska etimologija njihovega etnonima "tisti žolna".[8] Strabon je prav tako poročal o mitih, da so druge regije Italije kolonizirali ljudje, ki so se zanašali na božansko navdihnjeno vodenje ritualno izbrane živali: bika za Sabince in volka za Hirpine, tj. "tisti volk" ali povodnega konja. Očitno je žolna igrala vlogo v veri in kulturi Picenov, kar potrjuje, da je žival vir njihovega endonima. Sodobni zagovorniki teorije so: Joshua Whatmough (pod vplivom Jamesa Georgea Frazerja) je verjel, da imajo številna italska ljudstva plemenske toteme. Po Whatmoughu naj bi Italia pomenila "dežela telet",[9] medtem ko je več ljudstev na različne načine cenilo volkove, vključno s Hirpini, Rimljani in Lucani (katerih ime je očitno izhajalo iz korenine, kot je * luco- - "volk".)

Zgodovina uredi

Leta 299 pred našim štetjem so Rimljani zavzeli Nequinum, mesto Umbrov, ga kolonizirali in ga preimenovali v Narni (po reki Nar). Sklenili so tudi pogodbo z ljudstvom, ki ga Tit Livij imenuje Picentes (uporabljeni izraz je cum Picenti populo - "s Picentinci").[10] Leta 297 pred našim štetjem so Piceni opozorili rimski senat, da so se nanje obrnili Samniti in prosili za zavezništvo v ponovnih sovražnostih z Rimom. Senat se jim je zahvalil.[11]

Po skoraj 30-letnem presledku se Picentes znova pojavi v popolnoma drugačnem odnosu z Rimom. Ager Gallicus na severovzhodni obali Italije so že nekaj časa naseljevale različne etnične skupine, predvsem Piceni, Etruščani in Galci. Ancono so tja postavili sicilski Grki; severno od nje so prevladovali Galci. Leta 283 pred našim štetjem so Rimljani po vrsti zmag nad Galci, vključno z bitko pri Vadimonskem jezeru, izgnali galske Senone iz obalne regije in jo priključili k Anconi, nato pa je postala Gallia Togata. Leta 268 pred našim štetjem sta dve konzularni vojski premagali Picene v Galiji Togati. Očitno so se uprli Rimu, verjetno leta 269.[12]

Ancona in Asculum sta ostala neodvisna, preostali del Picenuma pa je bil priključen. Rimljani so postavili še dve koloniji, da bi jo obdržali: Ariminum leta 268 in Firmum leta 264.[13] Med temi leti so preselili veliko število Picentesov v Kampanijo, dali so jim zemljišča v Pestumu in na reki Silarus ter jim pomagali zgraditi mesto Picentia. V Salernum so postavili tudi garnizon, ki jih je spremljal. Strabon poroča, da so v njegovem času iz mesta izselili v korist vasi, raztresenih po regiji Salerno.[14] V Ptolemajevih časih (2. stoletje n. št.) je prebivalstvo, ki ga je poimenoval Picentini, še vedno v Salernumu in Surentumu.[15]

Piceni so bili razdeljeni med konfederacijsko vojno (91–87 pr. n. št.), pri čemer so se nekateri borili proti Rimu za rimsko državljanstvo, drugi pa so ostali zvesti. Vsi Piceni so po vojni dobili polno rimsko državljanstvo.[16]

Genetika uredi

Analiza materinih haploskupin iz starodavnih in sodobnih vzorcev iz leta 2017 je pokazala precejšnjo genetsko podobnost med sodobnimi prebivalci osrednje Italije in starodavnimi predrimskimi prebivalci naselja Novilara v provinci Pesaro ter dokaze o znatni genetski kontinuiteti v regiji od predrimskih časov do danes glede mitohondrijske DNK.[17]

Sklici uredi

  1. ↑ Philip Baldi, 1999, The Foundations of Latin, The Hague, Mouton de Gruyter, pp. 134–6, 152–3.
  2. ↑ Wikipedia language articles use the SIL International classification. Salmon proposed unsuccessfully that South Picene is the language from which Osco-Umbrian descended subsequent to the 6th century BC.
  3. ↑ Salmon, Edward Togo (1988). »The Iron Age: the peoples of Italy«. V Boardman, John; Hammond, NGL; Lewis, DM; in sod. (ur.). The Cambridge Ancient History. Zv. 4: Persia, Greece and the Western Mediterranean, c.525 to 479 BC (2. izd.). str. 697–698. ISBN 0-521-22804-2. Štirje od teh, najdenih severno od Tronto ali blizu Ascoli Piceno, namigujejo na ljudstvo, imenovano Pupeneis ali kaj podobnega: ali so to lahko italski Picentes, ki so jih poznali Rimljani?
  4. ↑ Weiss, Michael (2001). »Observations on the South Picene Inscription TE 1 (S. Omero)« (PDF). Cornell University. Pridobljeno 30. avgusta 2010.
  5. ↑ Lewis, Charlton T.; Short, Charles (2007) [1879]. »Pīcēnum«. A Latin Dictionary. Perseus Digital Library, Tufts University. Pridobljeno 4. septembra 2010.
  6. ↑ Strabon, Geography (V, 3, 1)[1]: »Sabini niso le zelo starodavna rasa, ampak so tudi avtohtoni prebivalci (in tako Picentini kot Samnitae so kolonisti Sabini, Leucani iz Samnitae in Brettii iz Leucanov«).
  7. ↑ A system of ancient and mediaeval geography for the use of schools and colleges. by Charles Anthon. by Michigan Historical Reprint Series,ISBN 1-4255-7080-1,2005, page 302,"... in Strabo's time, a city of note. - PICENUM. (A.) NAME, BOUNDARIES, &C. 1. Picénum took its name from the Picentes, its inhabitants, who were a colony of Sabines; ..."
  8. ↑ Strabo. Geography. Zv. V. Picentini izvirajo iz dežele Sabine, žolna je vodila pot ... in od tod tudi njihovo ime, saj to ptico imenujejo 'picus' in jo imajo za sveto Mars
  9. ↑ Whatmough, Joshua (1937). The Foundations of Roman Italy. New York: Haskell House Publishers Ltd. str. 242.
  10. ↑ Livy. »Book 10, Chapter 10«. History of Rome.
  11. ↑ Livy. »Book 10, Chapter 11«. History of Rome.
  12. ↑ Boatwright, Mary T; Gargola, Daniel J; Talbert, Richard JA (2004). The Romans: From Village to Empire. New York, Oxford: Oxford University Press. str. 87. ISBN 0-19-511876-6. Do 260-ih let je malo, če sploh, skupnosti v Etruriji, Umbriji in Picenumu imelo kakršno koli resnično neodvisnost ... Picentes so se leta 269 uprli.
  13. ↑ Staveley, ES (1989). »Rome and Italy in the Early Third Century«. V Walbank, Frank William (ur.). The Cambridge Ancient History. Zv. VII: the Hellenistic World: Part 2: The Rise of Rome to 220 BC. Cambridge: Cambridge University Press. str. 425. Vsekakor so koraki, namenjeni utrditvi njenega položaja na severovzhodu, sledili temu incidentu v hitrem zaporedju: ustanovitev latinske kolonije Ariminum leta 268 ... priključitev celotne zemlje Picentine, razen ... Ancone in ... Asculum; prevoz velikega števila Picentesov v "ager Picentinus" na zahodni obali in končno leta 264 zasaditev druge velike latinske kolonije na obali pri Firmumu.
  14. ↑ Strabo. »Book 5, Chapter 4, Section 13«. Geography.
  15. ↑ Ptolemaeus, Claudius (1541). »Book III, Chapter I, Section 7«. Geography.
  16. ↑ Scullard, HH (1970), From the Gracchi to Nero, London: Methuen & Co. Ltd
  17. ↑ Serventi, Patrizia; Panicucci, Chiara; Bodega, Roberta; De Fanti, Sara; Sarno, Stefania; Fondevila Alvarez, Manuel; Brisighelli, Francesca; Trombetta, Beniamino; Anagnostou, Paolo; Ferri, Gianmarco; Vazzana, Antonino (2. januar 2018). »Iron Age Italic population genetics: the Piceni from Novilara (8th–7th century BC)«. Annals of Human Biology. 45 (1): 34–43. doi:10.1080/03014460.2017.1414876. ISSN 0301-4460. PMID 29216758.

Literatura uredi

  • Luisa Franchi Dell’Orto (Hrsg.): Die Picener – ein Volk Europas. Schirn, Kunsthalle Frankfurt, 12. Dezember 1999 – 6. Februar 2000. Edizioni De Luca, Rom 1999, ISBN 88-8016-330-2.
  • I Piceni e l’Italia medio-adriatica. Atti del XXII Convegno di Studi Etruschi ed Italici. Ascoli Piceno, Teramo, Ancona. 9–13 aprile 2000, Pisa/Rom 2003.
  • I. Dall’Osso: Guida Illustrata del Museo Nazionale di Ancona. Ancona 1915.
  • M. Landolfi: I Piceni. In: Italia Omnium terrarum alumna. Mailand 1988, S. 315–372.
  • G. D. Lollini: La civiltà picena. In: Popoli e Civiltà dell’Italia Antica V. Rom 1976, S. 107–195.
  • P. Marconi: La cultura orientalizzante nel Piceno. In: Monumenti Antichi. 35, 1933, S. 265–454.
  • A. Naso: I Piceni. Storia e archeologia delle Marche in epoca preromana. Mailand 2000.
  • Karl W. Beinhauer: Untersuchungen zu den eisenzeitlichen Bestattungsplätzen von Novilara (Provinz Pesaro und Urbino, Italien). Archäologie, Anthropologie, Demographie. Methoden und Modelle. 2 Bände. Haag & Herchen, Frankfurt am Main 1985, ISBN 3-88129-767-7.
  • Peter Ettel, Alessandro Naso (Hrsg.): Schätze aus dem Picenum. Eisenzeitliche Grabbeigaben aus Mittelitalien. Die Otto-Schott-Sammlung der Friedrich-Schiller-Universität Jena. (= Dokumentation der Städtischen Museen Jena. 13). Weimar 2004, ISBN 3-89807-075-1.
  • Peter Ettel, Alessandro Naso (Hrsg.): Montegiorgio. Die Sammlung Compagnoni Natali in Jena. La collezione Compagnoni Natali a Jena. (= Jenaer Schriften zur Vor- und Frühgeschichte. 2). Jena/ Langenweißbach 2007, ISBN 978-3-937517-62-9. (mit Beiträgen von L. Bonomi, A. Coen und S. Seidel)

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Piceni.
  • Peter Dittmar: Wie ein geheimnisvolles Volk zur römischen Fußnote wurde. In: Welt online. 29. Dezember 1999.
  • Museo Archeologico Statale di Ascoli Piceno [2] Arhivirano 2016-07-07 na Wayback Machine., su archeomarche.beniculturali.it. URL consultato il 25 settembre 2010 (archiviato dall'url originale il 7 luglio 2016).
  • Museo Archeologico Nazionale delle Marche (Ancona) [3], su archeomarche.it. URL consultato il 24 dicembre 2012 (archiviato dall'url originale il 7 febbraio 2012 [4]).
  • Museo Oliveriano (Pesaro), su oliveriana.pu.it.
  • Area archeologica picena di Novilara [5], su cultura.pesarourbino.it. URL consultato il 24 dicembre 2012 (archiviato dall'url originale il 4 aprile 2015 [6]).
  • Museo Civico Archeologico G. Allevi (Offida) [7], su museipiceni.it. URL consultato il 25 settembre 2010.
  • I Piceni su Antiqui.it [8], su antiqui.it. URL consultato il 25 settembre 2010.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Piceni&oldid=6080768«