Odpre glavni meni

Oriana Fallaci (29. junij 1929 – 15. september 2006) je bila italijanska novinarka in pisateljica. Med drugo svetovno vojno je bila partizanka na antifašistični strani, kasneje je imela dolgo in uspešno novinarsko kariero. Fallaci je postala svetovno znana po pogumu v vojnah in revolucijah in po intervjujih z mnogimi svetovnimi voditelji med 1960 in 1990.

Oriana Fallaci
Portret
Rojstvo 29. junij 1929({{padleft:1929|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[1][2][…]
Firence
Smrt 15. september 2006({{padleft:2006|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1][3][…] (77 let)
Firence
Državljanstvo Flag of Italy.svg Italija
Poklic vojni dopisnik, političarka, pisateljica, novinarka, teoretik zarote
Spletna stran
oriana-fallaci.com

Njena knjiga Interview with History vsebuje intervjuje z Indiro Gandhi, Goldo Meir, Jaserjem Arafatom, Zulfikarjem Ali Bhutom, Kissingerjem, predsednikom južnega Vietnama Nguyen Van Thieu in severno vietnamskim generalom Vo Nguyen Giap med Vietnamsko vojno. Intervjuvala je tudi Denga Xiaopinga, Lecha Wałęso, Muammarjem Gaddafijem in mnogimi drugimi.

Po upokojitvi se je v javnost vrnila zaradi objave vrste člankov in knjig kritičnih do islama, ki so pritegnili mnogo podpornikov in nasprtonikov.

Vsebina

Življenje in karieraUredi

Odporniško gibanjeUredi

Fallaci se je rodila v Firencah v Italiji 29. junija 1929. Njen oče Edoardo Fallaci je bil politični aktivist, ki se je boril za končanje fašistične diktature. Med drugo svetovno vojno se je kljub mladosti pridružila italijanskemu antifašističnemu gibanju Giustizia e Libertà, delu Resistenza. Kasneje je prejela certifikat za udeležbo v partizanih od italijanske vojske.

Začetek novinarske kariereUredi

Fallaci je začela svojo novinarsko kariero še kot najstnica, ko je postala posebna poročevalka za italijanski časopis Il mattino dell'Italia centrale leta 1946. V začetku leta 1967 je delala kot vojna poročevalka iz Vietnama, indijsko-pakistanske vojne, srednjega vzhoda in južne Amerike.

Šestdeseta letaUredi

Mnogo let je bila Fallacijeva posebna poročevalka za politično revijo L'Europeo in je pisala za mnogo vodilnih časopisih. Med Tlatelolco pokolom pred poletnimi olimpijskimi igrami 1968 je bila Fallacijeva trikrat ustreljena, nato so jo Mehiške varnostne sile za lase vlekli navzdol po stopnicah in jo pustili da umre. Zaradi tega so se ji Mehičani zamerili, kar je večkrat izrazila tudi kasneje. [5]

Imigrantske demonstracije v Združenih državah v zadnjih nekaj mesecih so se ji zagnusile, še posebej ko so protestniki razvili mehiško zastavo. “Ne ljubim Mehičanov”, je dejala Fallacijeva in se spomnila grdega ravnanja mehiške policije leta 1968. “Če bi mi na glavi držali pištolo in rekli izberite slabšega med Muslimani in Mehičani bi za trenutek oklevala. Potem bi izbrala Muslimane, ker so mi razbili jajca [5].

Sedemdeseta letaUredi

V začetku sedemdesetih let je Fallacijeva imela razmerje z enim od svojih intervjuvancev, Alexandrosom Panagoulisom, ki je bil leta 1967 del grškega odpora proti diktaturi in nato ujet, mučen in zaprt. Panagoulis je umrl leta 1976 v kontroverznih okoliščinah v prometni nesreči. Fallacijeva je v svoji knjigi Un Uomo (Človek), ki je bila napisana po Panagouliusovemu življeju trdila, da je Panagoulisa umorila grška vojaška hunta.


Med intervjujem z Kissingerjem leta 1972 je Kissinger rekel, da je bila Vietnamska vojna nepotrebna. [6] Kissinger je kasneje napisal, da je to bil »najbolj katastrofalen pogovor s katerimkoli predstavnikom medijev« [7].

Med intervjujem Homeinija leta 1979, ga je naslovila »tiran« in se uspela osvoboditi ženskega muslimanskega pokrivala čadorja:

Oriana Fallaci: Še vedno vas moram vprašati mnogo stvari. O čadorju na primer, ki sem ga morala obleči, da sem prišla k vam za intervju in ki ga morajo imeti Iranke. [...] Ne mislim samo na obleko, temveč tudi na to, kar predstavlja, mislim na apartheid iranskih žensk, da ne morejo delati skupaj z ženskami, ne morejo plavati v morju ali v bazenu skupaj z moškimi. Vse morajo delati posebej oblečene v »čador«. Mimogrede, kako lahko plavaš v »čadorju«?

Ruhulah Homeini: Nič od tega se ne tiče vas, naše navade se ne tičejo vas. Če vam ni všeč islamska obleka jo niste dolžni nositi, ker je za mlada dekleta in spoštovane gospe. Oriana Fallaci: To je zelo lepo od vas, Imam, ker ste mi to povedali, bom nemudoma slekla s sebe to srednjeveško cunjo. Tukaj! .[8]

Kot umetnicaUredi

Oriana Fallaci je ustvarjala tudi kot umetnica pod imenom Beulah Gordon.

UpokojitevUredi

Živela je v New Yorku, predavala je na Univerzi v Chicagu, na Yale Univerzi, Harvard Univerzi in Columbia Univerzi.

Po 9/11Uredi

Po terorističnih napadih na ZDA 11. Septembra 2001 je Fallacijeva napisala tri kritične knjige o islamskih teroristih in islamu na splošno ter v knjigah in intervjujih opozarjala, da je bila Evropa preveč strpna do Muslimanov. Prva knjiga je bila Bes in ponos (sprva štiristranski članek v Corriere della Sera, največjem nacionalnem časniku v Italiji). V intervjuju za Wall Street Journal leta 2005 je povedala, da Evropa ni več Evropa, temveč “Eurabia”. „Bes in ponos” ter „The Force of Reason” sta obe postali najbolj prodajni knjigi.

Njene knjige so bile prevedene v 21. Jezikov, vključno z angleščino, španščino, francoščino, nizozemščino, nemščino, grščino, švedščino, poljščino, madžarščino, hebrejščino, romunščino, hrvaščino, srbščino, perzijščino, slovenščino, danščino in bolgarščino.

SmrtUredi

Fallacijeva je umrla 15. septembra 2006 v rodnih Firencah zaradi raka. Celo življenje je bila strastna kadilka, vendar je zaradi raka krivila svoje bivanje v Kuvajtu leta 1991, ko je Saddam Hussein odločil, da so zažgali naftna polja. Upepeljena je bila na pokopališču Cimitero Evangelico degli Allori v Florencah poleg družinskih članov in napisana poleg Alexandrosa Panagoulisa, njenega življenjskega prijatelja.

NagradeUredi

Oriana Fallaci je dvakrat prejela nagrado St. Vincent za novinarstvo (1967, 1971), kot tudi nagrado Bancarella (1970) za “Nothing, and So Be It”, nagrado Viareggio (1979) za knjigo Un uomo: Romanzo in Prix Antibes, 1993, za Inshallah. Prejela je doktorat od Columbia College v Chicagu.

30. novembra 2005 je v New Yorku prejela priznanje Annie Taylor za pogum od „Center for the Study of Popular Culture”. Nagrajena je bila za “herojstvo in vrednote” pri borbi proti islamskemu fašizmu. Opisali so jo kot „General v borbi za svobodo”. Prejela je tudi nagrado Jan Karski Eagle.

Italijanski predsednik Carlo Azeglio Ciampi je Oriano Fallaci 14. 12. 2005 nagradil z zlato medaljo za kulturni prispevek (Benemerita della Cultura). Zdravstveno stanje ji ni omogočalo, da bi se udeležila podelitve nagrade. Leta 2010 je dobila posthumano spominsko nagrado America od Italy-USA Foundation. [9]

KontroverznostUredi

Fallacijeva je dobila mnogo javne pozornosti zaradi njenega kontroverznega pisanja o islamu in evropskih muslimanih. Pozitivne in negativne kritike so bile objavljene v italijanskih časopisih (med drugim La Repubblica in Corriere della Sera). Podprl jo je tudi David Holcberg pri Ayn Rand Institute.[10]

Fallacijine knjige so se v Italiji prodale v več kot milijon izvodih .[11][12].

Večkrat so jo muslimani tožili zaradi njenega pisanja. Leta 2002 jo je tožil Islamski center v Švici in še nekateri drugi zaradi rasizma v knjigi Bes in ponos. Švicarsko sodišče jo je obsodilo in prosilo italijansko državo za izročitev ali njeno obsodbo. Italijanski minister za pravosodje Roberto Castelli je zavrnil prošnjo na ozemlju Italije zaradi varovanja svobode govora [13].

V Franciji so arabski muslimani, organizacije, kot je Ligue des Droits de l'Homme, začeli pregon proti Oriani Fallaci zaradi knjige Bes in ponos in druge knjige The Force of Reason (La Rage et l'Orgueil in La Force de la Raison v francoski izdaji) zaradi „napadalnosti do islama” in „rasizma”. 27. avgusta 2005 je imela Fallacijeva privatno avienco z [[Papež Benedikt XVI. | Papežem Benediktom XVI.]]. Čeprav ateistka, je Fallacijeva imela veliko spoštovanje do papeža. Čeprav je bila ateistka, se je v knjigi The Force of Reason izrekla za kristjanko .[14].

BibliografijaUredi

  • I sette peccati di Hollywood, (The Seven Sins of Hollywood preface by Orson Welles), Longanesi (Milan), 1958.
  • Il sesso inutile, viaggio intorno alla donna (The Useless Sex: Voyage around the Woman) Rizzoli, Milan, 1961 (Horizon Press, New York City, 1961).
  • Penelope alla guerra (Penelope at War) Rizzoli, Milan, 1962.
  • Gli antipatici (Limelighters) Rizzoli, Milan, 1963.
  • Se il Sole muore (If the Sun Dies), about the US space program, Rizzoli, Milan, 1966.
  • The Egotists: Sixteen Surprising Interviews Regnery (Chicago), 1968.
  • Niente, e cosí sia (Nothing, and so be it), report on the Vietnam war based on personal experiences. Rizzoli, Milan, 1969
  • Quel giorno sulla Luna Rizzoli, Milan, 1970.
  • Lettera a un bambino mai nato (Letter to a Child Never Born), a dialogue between a mother and her eventually miscarried child. Rizzoli, Milan, 1975.
  • Ittra lil Tarbija li Qatt Ma Twieldet / Lettera a un Bambino Mai Nato, Faraxa Publishing, Malta, 2014.
  • Intervista con la storia (Interview with History, Liveright), a collection of interviews with various political figures Rizzoli, Milan, 1976.
  • Un uomo (A Man), The story of Alexandros Panagoulis, aGreek revolutionary. A novel about a hero who fights alone and to the death for freedom and for truth. Rizzoli, Milan, 1979. ISBN 84-279-3854-3
  • Insciallah (Inshallah), a fictional account of Italian troops stationed in Lebanon in 1983. Rizzoli, Milan, 1990.
  • La Rabbia e l'Orgoglio (The Rage and The Pride), an expose on Islam. Rizzoli, December 2001. ISBN 0-8478-2504-3.
  • La Forza della Ragione (The Force of Reason). Rizzoli, April 2004. ISBN 0-8478-2753-4
  • Oriana Fallaci intervista Oriana Fallaci, Fallaci interviews herself on the subject of "Eurabia" and "Islamofascism". (Milan: Corriere della Sera, August 2004).
  • Oriana Fallaci intervista sé stessa – L'Apocalisse (in Italian). An update of the interview with herself. A new, long epilogue is added. Publisher: Rizzoli, November 2004.
  • Un cappello pieno di ciliegie, Rizzoli, 2008. A novel about her ancestors, published two years after her death. Fallaci worked on it for ten years, until the September 11 attacks and her books inspired by them.

OpombeUredi

  1. 1,0 1,1 Record #118531891 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. 3,0 3,1 Find a Grave — 1995.
  4. Internet Speculative Fiction Database — 1995.
  5. 5,0 5,1 "The Agitator: Oriana Fallaci directs her fury toward Islam", Margaret Talbot, The New Yorker, 5 June 2006.
  6. Fallaci, Oriana. Interview with History, p.40-41. Translated by John Shepley. 1976, Liveright Press. ISBN 0-87140-590-3
  7. Adam Bernstein (15 September 2006). "Reporter-Provocateur Oriana Fallaci". Washingtonpost. Pridobljeno dne 24 April 2013. 
  8. OF – La prego, Imam: devo chiederle ancora molte cose. Di questo "chador" a esempio, che mi hanno messo addosso per venire da lei e che lei impone alle donne,[...] non mi riferisco soltanto a un indumento ma a ciò che esso rappresenta: cioè la segregazione in cui le donne sono state rigettate dopo la Rivoluzione. Il fatto stesso che non possano studiare all'università con gli uomini, ad esempio, né lavorare con gli uomini, né fare il bagno in mare o in piscina con gli uomini. Devono tuffarsi a parte con il "chador". A proposito, come si fa a nuotare con il "chador"? AK – Tutto questo non la riguarda. I nostri costumi non vi riguardano. Se la veste islamica non le piace, non è obbligata a portarla. Perché la veste islamica è per le donne giovani e perbene. OF – Molto gentile. E, visto che mi dice così, mi tolgo subito questo stupido cencio da medioevo. Ecco fatto. Oriana Fallaci, intervista a Khomeini, Corriere della Sera, 26 September 1979
  9. "America Award" Italy-USA Foundation
  10. Oriana Fallaci and Freedom of Speech, letter to the Washington Times by David Holcberg of the Ayn Rand Institute, 1 June 2005.
  11. Italy has a racist culture, says French editor, The Guardian, 8 August 2004.
  12. Oriana in Exile, The American Spectator, 18 July 2005.
  13. "The force of Reason'". Padania (italijanščina). Pridobljeno dne 24 April 2013. 
  14. http://www.antisharia.com/2011/11/13/oriana-fallaci1929-2006italian-journalist-and-feministwho-was-anti-islamalso-said-she-was-a-christian-atheist/

Zunanje povezaveUredi

Članki Oriane Fallaci

Članki o Oriani Fallaci