Mohamed Abdel Rahman Abdel Rauf Arafat al-Kudua al-Huseini (arabsko محمد ياسر عبد الرحمن عبد الرؤوف عرفات القدوة الحسيني, latinizirano: Muḥammad Yāsir ʿAbd al-Raḥmān ʻAbd al-Raʼūf ʿArafāt al-Qudwa al-Ḥusaynī), večinoma znan kot Jaser Arafat (arabsko ياسر عرفات, latinizirano: Yāsir ʿArafāt) ali po kunji Abu Amar (arabsko أبو عمار, latinizirano: ʾAbū ʿAmmār), palestinski politični voditelj, * 4.[2][3] ali 24. avgust[4][5] :269 1929, Kairo, 11. november 2004, Clamart, Francija.

Jaser Arafat
ياسر عرفات
Arafat leta 1996
Arafat leta 1996
1. predsednik palestinskega narodnega sveta
Na položaju
5. 7. 1994 – 11. 11. 2004
Ministrski predsednik
NaslednikRauhi Fatuh (začasni)
3. Predsednik Palestinske osvobodilne organizacije
Na položaju
4. 2. 1969 – 29. 10. 2004
PredhodnikJahija Hamuda
NaslednikMahmud Abas
Osebni podatki
RojstvoMohamed Abdel Rahman Abdel Rauf Arafat al-Kudua al-Huseini
4/(1929-08-24)24. avgust 1929
Kairo, Egipt
Smrt11. november 2004 (2004-11-11) (75 let)
Clamart, Hauts-de-Seine, Francija
GrobArafatov kompleks, Mukataa
NarodnostPalestinec
Politična strankaFatah
Zakonci
(por. 1990)
Otroci1
Alma materUniverza Kralja Fuada I., Kairo
Poklicstrojnik
Podpis
Druga imenaAbu Ammar[1]

Bil je vodja Palestinske osvobodilne organizacije od 1969 do 2004 in predsednik Palestinske narodne uprave od 1994 do 2004. Ideološko je bil arabski nacionalist in socialist ter ustanovni član politične stranke Fatah, ki jo je vodil od leta 1959 do 2004.

Arafat se je rodil palestinskim staršem v Kairu v Egiptu, kjer je preživel večino svoje mladosti in kjer je na univerzi kralja Fuada I. tudi študiral. Med študijem je prevzel arabske nacionalistične in protisionistične ideje. Nasprotoval je ustanovitvi države Izrael leta 1948 in se med arabsko-izraelsko vojno leta 1948 boril skupaj z Muslimansko bratovščino. Po porazu arabskih sil se je Arafat vrnil v Kairo in od leta 1952 do 1956 deloval kot predsednik Splošne zveze palestinskih študentov.

V drugi polovici petdesetih let dvajsetega stoletja je Arafat soustanovil Fatah, paravojaško organizacijo, ki si je prizadevala za odstranitev Izraela in njegovo nadomestitev s palestinsko državo. Fatah je deloval v več arabskih državah, od koder je izvajal napade na izraelske cilje. V drugi polovici šestdesetih let je Arafatov politični pomen rasel; leta 1967 se je pridružil Palestinski osvobodilni organizaciji in bil leta 1969 izvoljen za predsednika Palestinskega nacionalnega sveta. Vse večja prisotnost Fataha v Jordaniji je povzročila vojaške spopade z jordansko vlado kralja Huseina in v zgodnjih sedemdesetih letih dvajsetega stoletja se je preselil v Libanon. Tam je Fatah med libanonsko državljansko vojno pomagal libanonskemu nacionalnemu gibanju in nadaljeval z napadi na Izrael, zaradi česar je organizacija postala glavna tarča izraelskih vojaških napadov med konfliktom v Južnem Libanonu leta 1978 in libanonsko vojno leta 1982.

Od leta 1983 do 1993 je Arafat živel v Tuniziji in začel preusmerjati svoj pristop od odprtega konflikta z Izraelci k pogajanjem. Leta 1988 je Izraelu priznal pravico do obstoja in si prizadeval za rešitev izraelsko-palestinskega spora z dvema državama. Leta 1994 se je vrnil v Palestino, se naselil v mestu Gaza in spodbujal samoupravo na palestinskih ozemljih. V želji, da bi končal konflikt med Izraelom in POO, je sodeloval v vrsti pogajanj z izraelsko vlado. Ti so vključevali madridsko konferenco leta 1991, sporazume iz Osla leta 1993 in vrh v Camp Davidu leta 2000. Uspeh pogajanj v Oslu je leta 1994 pripeljal do tega, da je Arafat skupaj z izraelskima premierjema Jicakom Rabinom in Šimonom Peresom prejel Nobelovo nagrado za mir. Takrat je podpora Fatahu med Palestinci upadla ob hkratnem vzponu Hamasa in drugih militantnih tekmecev. Konec leta 2004, potem ko ga je izraelska vojska več kot dve leti dejansko zadrževala v njegovem kompleksu v Ramali, je Arafat padel v komo in umrl. Vzrok smrti še bil predmet številnih ugibanj, vendar so preiskave ruskih in francoskih ekip pokazale, da ni šlo za namerno smrt.[6][7][8]

Arafat ostaja večplastna osebnost. Palestinci nanj na splošno gledajo kot na mučenika, ki je simboliziral nacionalne težnje svojega ljudstva. Izraelci so ga obravnavali kot terorista.[9][10][11][12] Palestinski tekmeci, vključno z islamisti in številnimi levičarji v POO, so ga pogosto obsojali kot skorumpiranega ali preveč popustljivega proti izraelski vladi.

Zapuščina

uredi

Kraji, poimenovani v njegovo čast, so med drugim:

  • Državna bolnišnica mučenika Jaserja Arafata
  • Pokal Jaserja Arafata
  • Mednarodno letališče Jaser Arafat

Opombe in sklici

uredi
  1. Helena Cobban (before Yasser Arafat's marriage): "Yasser Arafat is not married, but is called 'Abu 'Ammar' as an inversion of the name of the heroic early Muslim warrior 'Ammar bin ('son of) Yasser. The idea, presumably, that if Yasser Arafat had a son, he would or should be as heroic as the earlier Ammar [ibn Yasir]", The Palestinian Liberation Organisation: People, Power and Politics (Cambridge Middle East Library), p. 272, Retrieved 18 January 2021.
  2. Kumaraswamy, P. R. (24. julij 2009). The A to Z of the Arab-Israeli Conflict. Scarecrow Press. str. 26. ISBN 978-0-8108-7015-4.
  3. »Yasser Arafat Mausoleum«. Alluring World (v ameriški angleščini). 17. marec 2016. Pridobljeno 5. septembra 2019.
  4. Hart, Alan (1989). Arafat, a Political Biography. Bloomington: Indiana University Press. str. 67. ISBN 978-0-253-32711-6.
  5. Dunn, Michael (2004). »Arafat, Yasir«. V Mattar, Philip (ur.). Encyclopedia of the Modern Middle East & North Africa: A–C. Zv. 1. Detroit: Macmillan Reference. str. 269–272. ISBN 978-0-02-865769-1. Arafat and his family have always insisted that he was born 4 August 1929. in his mother's family home in Jerusalem. Nevertheless, an Egyptian birth registration exists, suggesting that he was born in Egypt on 24 August 1929...
  6. »Yasser Arafat: French rule out foul play in former Palestinian leader's death«. The Guardian. 16. marec 2015.
  7. »France drops investigation into Arafat's death«. The Jerusalem Post. 2. september 2015.
  8. »Yasser Arafat investigation: Russian probe finds death not caused by radiation«. CBS News. 26. december 2013.
  9. Creed, Richard D. Jr. (2014). Eighteen Years in Lebanon and Two Intifadas: The Israeli Defense Force and the U.S. Army Operational Environment. Pickle Partners Publishing. str. 53. ISBN 978-1-78289-593-0.
  10. As'ad Ghanem Palestinian Politics after Arafat: A Failed National Movement:Palestinian Politics after Arafat, Indiana University Press, 2010 p.259.
  11. Kershner, Isabel (4. julij 2012). »Palestinians May Exhume Arafat After Report of Poisoning«. The New York Times. Pridobljeno 5. avgusta 2012.
  12. Hockstader, Lee (11. november 2004). »A Dreamer Who Forced His Cause Onto World Stage«. The Washington Post. Pridobljeno 31. oktobra 2007.

Nadaljnje branje

uredi

Zunanje povezave

uredi