Olga Kosač-Krivinjuk
Olga Petrivna Kosač-Krivinjuk (ukrajinsko: Ольга Косач-Кривинюк) ukrajinska pisateljica, prevajalka in zdravnica, * 26. maj 1877, Zviahel, danes Novograd-Volinski, Ukrajina, † 11. november 1945, Augsburg, Ameriška cona zavezniške okupacije Nemčije.
| Olga Kosač-Krivinjuk | |
|---|---|
 | |
| Domače ime | Ольга Косач-Кривинюк |
| Rojstvo | 26. maj 1877 Zvjagel[d] |
| Smrt | 11. november 1945 (68 let) Augsburg |
| Druga imena | Olena Zirka |
| Poklic | novinarka, pisateljica |
Kot članica kulturnega gibanja Prosvita si je prizadevala za vzpostavitev ukrajinske literarne tradicije s prevajanjem ruske, francoske in angleške literature v ukrajinski jezik pod psevdonimom Olena Zirka. Njeno prizadevanje, da bi dokumentirala življenje in delo svoje sestre, pesnice Lesje Ukrajinke, je doseglo vrhunec v obsežni kronologiji, ki je bila objavljena posmrtno leta 1970.
Zgodnje življenje uredi
Olga Kosač se je rodila leta 1877 v mestu Zviahel, zdaj Novograd-Volinski v Ukrajini.[1][2][3][4] Njena starša sta bila Petro Kosač in pisateljica in aktivistka Olena Pčilka, sestra in brat pa Lesja Ukrajinka in Mihajlo Kosač, ki sta prav tako postala pisatelja in javne osebnosti.[1][2][5]
Kosačeva je obiskovala dekliško šolo v Kijevu, kjer je diplomirala leta 1897.[2] Tam je tudi poučevala na nedeljski šoli.[1]
Študij v Sankt Peterburgu uredi
Odšla je v Sankt Peterburg, da bi se izšolala za zdravnico. Od leta 1899 do 1903 je študirala je na Sanktpeterburškem ženskem medicinskem inštitutu, danes Pavlova Državna medicinska univerza Sankt Peterburg.[1][4]
Medtem, ko je tam živela, je začela delati kot prevajalka za revijo Life. Prevajala je dela ukrajinskih književnikov v ruščino.[2] Vključila se je tudi v ukrajinsko študentsko skupnost gromada v Sankt Peterburgu. Zaradi sodelovanja v skupnosti je bila tudi zaprta.[1]
Poleg svojih nacionalnih usmeritev je bila Kosačeva feministka, ki se je zavzemala za opolnomočenje žensk.[6] Po diplomi na medicinskem inštitutu leta 1904 se je poročila z Mihajlom Krivinjuk, vendar sta njena starša s težavo sprejela njeno zavrnitev cerkvene poroke, za katero je menila, da je ponižujoča do žensk, in se odločila civilno partnerstvo.[2][4][5]
Življenje v Kijevu in Lozmanski Kamjanki uredi
Kosač-Krivinjukova se je z možem preselila v Prago, kjer se jima je leta 1906 rodil sin. Kmalu zatem se je s sinom preselila v Kijev, njen mož pa je ostal v Pragi.[2] Kasneje so se ponovno združili, vendar so moža leta 1931 aretirali, zaprli in mučili v zaporu Lukyanivska, pozneje pa umrl v izgnanstvu.[5][7]
Ko je živela v Kijevu, je bila Kosač-Krivinjukova aktivna v ukrajinskem kulturnem gibanju Prosvita.[4][6][8] Nato je od leta 1910 do 1922 delala kot zdravnica za zemstvo v Lozmanski Kamjanki, mesto blizu današnjega Dnipra, in tam nudila brezplačna zdravljenja in svetovanja o javnem zdravstvu.[1][2][4] Medtem ko je tam živela, je vodila sirotišnico in poučevala ukrajinščino.[1][2] Ukvarjala se je tudi z literarno produkcijo, izdala je več del svoje sestre Lesje Ukrajinke in prevajala v ukrajinski jezik dela avtorjev, kot so Victor Hugo, George Sand, Rudyard Kipling in Charles Dickens, delala je pod psevdonimom Olena Zirka.[1][2][4][5] Njeno delo je bilo namenjeno oblikovanju ukrajinske literarne tradicije in s tem njene nacionalne identitete, zlasti med ukrajinsko vojno za neodvisnost.[5]
Zelo jo je zanimala tudi ukrajinska ljudska umetnost, zlasti vezenje.[1][8] Leta 1928 je izdala svojo knjigo Ukraïns'ki narodni vzory z Kyïvshchyny, Poltavshchyny, i Katerynoslavshchyny ("Ukrajinski ljudski [vezeni] vzorci iz Kijeva, Poltave in Katerinoslavske regije"), ki jo je zasnovala po svoji zbirki vezenin.[1]
Medtem ko je živela v Lozmanski Kamjanki, je leta 1920 rodila drugega sina [4] Družina se je leta 1924 vrnila v Kijev in tam je delala kot ukrajinska učiteljica in knjižničarka v medicinski knjižnici.[2][4][5]
Ves čas svojega življenja je svoja dela objavljala v revijah, kot so Zorya, Dzvinok, in Moloda Ukrayina. Njeno pisanje je vsebovalo spomine na njeno družino.[2] Predvsem v poznih letih se je posvetila izpopolnjevanju in proučevanju arhivskega gradiva o svoji sestri Lesji, ki je umrla leta 1913.[1] Nastalo je delo Lesia Ukraïnka: Khronolohiia zhyttia i tvorchosty ("Lesja Ukrajinka: kronologija njenega življenja in dela"), ki je bilo objavljeno posmrtno leta 1970.[1][2]
Izgnanstvo in smrt uredi
Med drugo svetovno vojno je leta 1944 pobegnila v Prago in se medtem ustavila v Lvivu, da bi varno shranila družinski arhiv pri literarni kritičarki Maria Derkach.[2][3] Končala je v taborišču za razseljene osebe v Augsburgu, v ameriški coni zavezniške okupacije Nemčije, kjer je umrla leta 1945.[1][2][4]
Sklici uredi
- ↑ 1,00 1,01 1,02 1,03 1,04 1,05 1,06 1,07 1,08 1,09 1,10 1,11 1,12 Stech, Marko Robert (1988). »Kosach-Kryvyniuk, Olha«. Encyclopedia of Ukraine, Vol. 2. Pridobljeno 6. maja 2021.
- ↑ 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 2,13 Yanishin, Bogdan Mikhailovich (2008). »КОСАЧ-КРИВИНЮК ОЛЬГА ПЕТРІВНА«. Encyclopedia of History of Ukraine, Vol. 5 (v ukrajinščini). Pridobljeno 7. maja 2021.
- ↑ 3,0 3,1 Haan, Francisca de; Daskalova, Krasimira; Loutfi, Anna (1. januar 2006). Biographical Dictionary of Women's Movements and Feminisms in Central, Eastern, and South Eastern Europe: 19th and 20th Centuries (v angleščini). Central European University Press. ISBN 978-963-7326-39-4.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 4,7 4,8 Odarchenko, Petro. »Ольга Петрівна Косач-Кривинюк, сестра Лесі Українки«. Леся Українка: хронологія життя і творчості (v ukrajinščini). Pridobljeno 7. maja 2021.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 Zdrazhko, Alina (Avgust 2019). »The Development of Ukrainian Children's Literature Translation From Russian Imperialism Through the Soviet Era to the Global Context« (PDF). York University.
- ↑ 6,0 6,1 Dudar, Olga; Bezzub, Yuriy; Klimenko, Ninel (2020). »Women's Movement in Ukrainian Lands (End of the 19th - Early 20th Century) on the Ego-Documents of the Kosach and Grinchenko Families« (PDF). Codrul Cosminului. 26 (1): 73–92. doi:10.4316/cc.2020.01.006. ISSN 1224-032X.
- ↑ Skurativsky, Vadym (3. marec 2011). »The legacy of Lesia Ukrainka«. Ukrainian Week. Pridobljeno 7. maja 2021.
- ↑ 8,0 8,1 Pavlenko, Yuliia Hryhorivna (12. november 2020). »Embroidery in the Clothes of the Ukrainian Intellectual Society at the Turn of 19th - 20th Centuries«. Mundo Eslavo (v angleščini) (19): 245–258. ISSN 2255-517X. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. maja 2021. Pridobljeno 2. aprila 2022.