Mirin
Mirin (味醂 or みりん, japonsko: [miɾiɴ]) je vrsta riževega vina in pogosta sestavina japonske kuhinje. Podoben je sakeju, vendar z nižjo vsebnostjo alkohola in višjo vsebnostjo sladkorja.[1] Vsebnost sladkorja je kompleksen ogljikov hidrat, ki nastane naravno med procesom fermentacije; sladkorji niso dodani. Vsebnost alkohola se pri segrevanju tekočine dodatno zniža.
Vrste
urediKot mirin se tržijo tri vrste izdelkov. Prvi je hon mirin (dobesedno: pravi mirin),[2] ki vsebuje približno 14 % alkohola in se proizvaja s 40 do 60 dnevnim postopkom drozganja (saharifikacije).[3] Drugi je šio mirin (dobesedno: solni mirin), ki vsebuje najmanj 1,5 % soli za preprečevanje uživanja in izogibanje davku na alkohol.[4]
Tretji so mirinu podobne začimbe, imenovane šin mirin (dobesedno: novi mirin)[5] ali mirin-fu čomirjo (dobesedno: mirinu podobna začimba),[6] ki so nadomestki in ne dejansko mirin. So mešanice sirupov sladil, arom, kot so izvlečki kōdži, in ojačevalcev okusa. Vsebujejo manj kot 1 % alkohola.
Izraz ali trgovsko ime adži-mirin (dobesedno: mirin okusa) lahko pomeni različne stvari, kot so solni mirin, sintetični mirin ali mirinu podobne začimbe.
Uporaba
uredi.jpg)
V obdobju Edo so mirin uživali kot amazake.[7] O-toso, ki se tradicionalno uživa za japonsko novo leto, lahko naredite tako, da mešanico začimb namočite v mirin.
V kansaiskem slogu kuhanja mirin pred uporabo na kratko zavremo, da nekaj alkohola izhlapi. V regionalnem slogu Kantō se mirin uporablja neobdelan. Kuhan mirin v slogu Kansai se imenuje nikiri mirin (煮切り味醂) (dobesedno: temeljito prekuhan mirin).[8]
Mirin doda svež pridih ribam na žaru ali pečenki ali izbriše vonj po ribah. Majhna količina se pogosto uporablja namesto sladkorja in sojine omake. Včasih se uporablja kot priloga k sušiju.
Mirin je tudi sestavina drugih omak:
- Kabajaki (jegulja na žaru) omaka: mirin, sojina omaka, sake, sladkor, ribja kost (po želji)
- Nikiri mirin omaka: sojina omaka, daši, mirin, sake, v razmerju 10:2:1:1
- Suši su (suši rižev kis): rižev vinski kis, sladkor, nikiri mirin omaka
- Terijaki omaka
Sklici
uredi- ↑ Shimbo, Hiroko; Shimbo Beitchman (2000). The Japanese Kitchen: 250 Recipes in a Traditional Spirit. Ming Tsai. Harvard Common Press. str. 75. ISBN 978-1-55832-177-9.
- ↑ Yamaguchi, Roy; Joan Namkoong; Maren Caruso (2003). Hawaii Cooks: Flavors from Roy's Pacific Rim Kitchen. Ten Speed Press. str. 19. ISBN 978-1-58008-454-3.
- ↑ 本みりんの知識 [About hon-mirin] (v japonščini). 全国味淋協会 (literally:Japan Mirin Association). Pridobljeno 10. avgusta 2013.
- ↑ »Diversified uses of Mirin«. Taiwan News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. decembra 2008. Pridobljeno 7. januarja 2009.
- ↑ Telford, Anthony (2003). The Kitchen Hand: A Miscellany of Kitchen Wisdom. Allen & Unwin. str. 153. ISBN 9781865088907.
- ↑ Shimbo-Beitchman, Hiroko (2000). The Japanese Kitchen: 250 Recipes in a Traditional Spirit. Ming Tsai. Harvard Common Press. str. 77. ISBN 978-1-55832-177-9 – prek archive.org.
- ↑ Chiba, Machiko, J. K. Whelehan, Tae Hamamura, Elizabeth Floyd (2005). Japanese Dishes for Wine Lovers. Kodansha International. str. 12. ISBN 978-4-7700-3003-0.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava) - ↑ Tsuji, Shizuo; Mary Sutherland; Ruth Reichl; Yoshiki Tsuji (2007). Japanese Cooking: A Simple Art. Kodansha International. str. 219. ISBN 978-4-7700-3049-8.
Zunanje povezave
uredi