Mirin (味醂 or みりん, japonsko: [miɾiɴ]) je vrsta riževega vina in pogosta sestavina japonske kuhinje. Podoben je sakeju, vendar z nižjo vsebnostjo alkohola in višjo vsebnostjo sladkorja.[1] Vsebnost sladkorja je kompleksen ogljikov hidrat, ki nastane naravno med procesom fermentacije; sladkorji niso dodani. Vsebnost alkohola se pri segrevanju tekočine dodatno zniža.

Skleda mirina

Vrste

uredi

Kot mirin se tržijo tri vrste izdelkov. Prvi je hon mirin (dobesedno: pravi mirin),[2] ki vsebuje približno 14 % alkohola in se proizvaja s 40 do 60 dnevnim postopkom drozganja (saharifikacije).[3] Drugi je šio mirin (dobesedno: solni mirin), ki vsebuje najmanj 1,5 % soli za preprečevanje uživanja in izogibanje davku na alkohol.[4]

Tretji so mirinu podobne začimbe, imenovane šin mirin (dobesedno: novi mirin)[5] ali mirin-fu čomirjo (dobesedno: mirinu podobna začimba),[6] ki so nadomestki in ne dejansko mirin. So mešanice sirupov sladil, arom, kot so izvlečki kōdži, in ojačevalcev okusa. Vsebujejo manj kot 1 % alkohola.

Izraz ali trgovsko ime adži-mirin (dobesedno: mirin okusa) lahko pomeni različne stvari, kot so solni mirin, sintetični mirin ali mirinu podobne začimbe.

Uporaba

uredi
 
Steklenica komercialno proizvedenega mirina

V obdobju Edo so mirin uživali kot amazake.[7] O-toso, ki se tradicionalno uživa za japonsko novo leto, lahko naredite tako, da mešanico začimb namočite v mirin.

V kansaiskem slogu kuhanja mirin pred uporabo na kratko zavremo, da nekaj alkohola izhlapi. V regionalnem slogu Kantō se mirin uporablja neobdelan. Kuhan mirin v slogu Kansai se imenuje nikiri mirin (煮切り味醂) (dobesedno: temeljito prekuhan mirin).[8]

Mirin doda svež pridih ribam na žaru ali pečenki ali izbriše vonj po ribah. Majhna količina se pogosto uporablja namesto sladkorja in sojine omake. Včasih se uporablja kot priloga k sušiju.

Mirin je tudi sestavina drugih omak:

  • Kabajaki (jegulja na žaru) omaka: mirin, sojina omaka, sake, sladkor, ribja kost (po želji)
  • Nikiri mirin omaka: sojina omaka, daši, mirin, sake, v razmerju 10:2:1:1
  • Suši su (suši rižev kis): rižev vinski kis, sladkor, nikiri mirin omaka
  • Terijaki omaka

Sklici

uredi
  1. Shimbo, Hiroko; Shimbo Beitchman (2000). The Japanese Kitchen: 250 Recipes in a Traditional Spirit. Ming Tsai. Harvard Common Press. str. 75. ISBN 978-1-55832-177-9.
  2. Yamaguchi, Roy; Joan Namkoong; Maren Caruso (2003). Hawaii Cooks: Flavors from Roy's Pacific Rim Kitchen. Ten Speed Press. str. 19. ISBN 978-1-58008-454-3.
  3. 本みりんの知識 [About hon-mirin] (v japonščini). 全国味淋協会 (literally:Japan Mirin Association). Pridobljeno 10. avgusta 2013.
  4. »Diversified uses of Mirin«. Taiwan News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. decembra 2008. Pridobljeno 7. januarja 2009.
  5. Telford, Anthony (2003). The Kitchen Hand: A Miscellany of Kitchen Wisdom. Allen & Unwin. str. 153. ISBN 9781865088907.
  6. Shimbo-Beitchman, Hiroko (2000). The Japanese Kitchen: 250 Recipes in a Traditional Spirit. Ming Tsai. Harvard Common Press. str. 77. ISBN 978-1-55832-177-9 – prek archive.org.
  7. Chiba, Machiko, J. K. Whelehan, Tae Hamamura, Elizabeth Floyd (2005). Japanese Dishes for Wine Lovers. Kodansha International. str. 12. ISBN 978-4-7700-3003-0.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  8. Tsuji, Shizuo; Mary Sutherland; Ruth Reichl; Yoshiki Tsuji (2007). Japanese Cooking: A Simple Art. Kodansha International. str. 219. ISBN 978-4-7700-3049-8.

Zunanje povezave

uredi