Miha Vizjak

♂; roj.: 21. september 1814, Pečovje, Slovenija; um.: 17. marec 1892, Pečovje, Slovenija; sadjar

Miha Vizjak, slovenski sadjar, narodnjak, član Narodne čitalnice v Celju, *21. september 1814, Pečovje nad Štorami, † 17. marec 1892, Pečovje nad Štorami.

Miha Vizjak
Miha Vizjak.jpg
Rojstvo21. september 1814({{padleft:1814|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})
Pečovje
Smrt17. marec 1892({{padleft:1892|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:17|2|0}}) (77 let)
Pečovje
Poklicsadjar
DržavljanstvoFlag of Hungary (1896-1915; angels; 3-2 aspect ratio).svg Avstro-Ogrska
Flag of the Habsburg Monarchy.svg Avstrijsko cesarstvo

ŽivljenjeUredi

Miha Vizjak, domače Pečovšek, se je rodil na Pečovju nad Štorami kmetu Janezu in njegovi ženi Jeri (rojeni Žnidar). Osnovno šolo je obiskoval na Teharjih, po služenju vojaškega roka pa je po očetu prevzel kmetijo na Pečovju.

DeloUredi

Vizjak je bil ustanovitelj prve zasebne drevesnice v celjskem okrožju leta 1852. Za tovrstno delo je navdušil tudi svojega sina Matijo Vizjaka, s katerim sta skupaj iz nemških drevesnic naročala na Slovenskem še neznane cepiče plemenitih sadnih vrst. Zasadila sta več sto mladih jablan (Karolina, Burhartova, arleanska in Baumannova reneta idr.), hrušk (maslenka, pastorjevka idr.) in češenj (črne, bele in rožnordeče hrustavke) ter drugo sadje. Veliko se je ukvarjal še z vinsko trto. Pri gojenju sadnega drevja se je zgledoval tudi po nasvetih objavljenih v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah. Sadike in cepiče je podarjal kmetom in veleposestnikom, da so lahko bili ti samooskrbni. Poleg sadja je Vizjak prideloval okrasne rastline, veliko svojega časa pa je namenil še sviloprejstvu.

NagradeUredi

Vizjak je s svojimi sadikami sodeloval na različnih razstavah v Celju in Gradcu, za svoje delo pa je prejel tudi nekaj nagrad. Na razstavah je prejel 2 srebrni in 3 zlate kolajne, leta 1864 pa ga je avstro-ogrski cesar odlikoval s srebrnim križcem za zasluge s krono.

Politično delovanjeUredi

Miha Vizjak je bil zaveden Slovenec in velik narodnjak ter član Narodne čitalnice v Celju. Z Antonom Gabričem sta podpisala oklic za II. slovenski tabor v Žalcu 6. septembra 1868. Ves čas je bil aktiven tudi v občinskem odboru na Teharjih, kjer je deloval kot županov svetovalec in borec proti nemškemu vplivu v Železarni Štore.

ViriUredi