Medvedji otok
Medvedji otok (norveško: Bjørnøya) je najjužnejši otok Spitsberšekega otočja. Otok se nahaja v zahodnem delu Barentsovega morja točno na pol poti med Severnim rtom in Spitsbergi. Po uradnih podatkih sta otok prva odkrila nizozemska raziskovalca Willem Barents in Jacob van Heemskerk, poimenovala sta ga Medvedji otok, po medvedu ki je plaval pred obalo otoka. Do leta 1920, ko je bil podpisan Spitsberški sporazum, je bil otok nikogaršna last, nato pa je prišel pod norveško državo. Kljub svoji odmaknjenosti je bil otok svoj čas zelo dobro obiskan, saj so na njem kopali premog v njegovi okolici pa so bila bogata lovišča rib in kitov. Danes je otok bolj ali manj zapuščen, na njem deluje le manjša meteorološka postaja s posadko. Leta 2002 je bil otok razglašen za naravni rezervat.
 Zemljevid Medvedjega otoka | |
 | |
| Geografija | |
|---|---|
| Lega | Barentsovo morje |
| Koordinati | 74°31′N 19°01′E / 74.517°N 19.017°EKoordinati: 74°31′N 19°01′E / 74.517°N 19.017°E |
| Površina | 178 km2 |
| Najvišja nadm.višina | 536 m |
| Najvišji vrh | Miseryfjellet |
| Uprava | |
ZgodovinaUredi
Po nekaterih podatkih naj bi otok poznali že Vikingi. Dokumentirano pa sta ga 10. junija 1596 odkrila nizozemska raziskovalca Willem Barents in Jacob van Heemskerk. Poimenovala sta ga Medvedji otok, po severnem medvedu ki je plaval pred obalo otoka. Otok je v letih 1603–1604 podrobneje raziskal Steven Bennet. V 17. stoletju so na otoku postavili oskrbovalno postojanko za lovce na mrože in kite. Zaradi velikega števila mrožev in kitov je prišlo do prvih sporov glede lovskih pravic saj so britanske trgovske družbe otok razglasile za Britansko last. Ko je ulov upadel je otok postal pozabljen, dokler v 18. stoletju Rusi na otoku niso postavili oporišča na podlagi katerega so uveljavljali teritorialne pravice. Proti koncu 19. stoletja je bil otok ponovno jabolko spora, tokrat med Rusijo in Nemčijo, stvari so prišle tako daleč da so Rusi na otok poslali vojaško odpravo, ki je na otoku izobesila rusko zastavo. Do spopadov ni prišlo, spor pa je bil rešen po diplomatski poti.
Med letoma 1916 in 1925 je privatno podjetje začelo na otoku kopati premog, zaradi težkih razmer se je to izkazalo kot nedonosno zato se je izkopavanje prenehalo. Leta 1919 je bila postavljena prva radijska postaja, ki se je nato razširila še v meteorološko postajo. Med drugo svetovno vojno je otok postal strateškega pomena saj so južno in severno od njega potekale pomembne poti arktičnih konvojev s katerimi so zahodni zavezniki oskrbovali Rdečo armado. Otok pa je svojo vlogo odigral tudi v t. i. vremenarski vojni saj so Nemci na otoku postavili avtomatsko meteorološko postajo. Med vojno je otok želela zasesti ruska vojska vendar do tega nikoli ni prišlo saj je norveška vlada v izgnanstvu temu ostro nasprotovala.
Leta 2002 je otok skupaj z okoliškimi vodami postal naravni rezervat, ta se je leta 2008 razširil še na vode, oddaljene 22 km od obale otoka. Danes otok naseljuje devet ljudi, vsi so delavci tamkajšnje norveške meteorološke in radijske postaje. Postaja zagotavlja vremenske podatke in radijske zveze, osebje na otoku pa tudi vzdržuje helikoptersko pristajalno ploščad za norveško obalno stražo in norveško vojsko. Vsako leto (večinoma poleti) otok obiščejo različne raziskovalne odprave, ki raziskujejo floro in favno Arktike. Navadnim ljudem je otok skoraj nedostopen, občasno ga obiščejo le osamljene jadrnice, ki so na poti proti Spitsbergom in potniške ladje na križarjenju po Arktiki.
Geografija in podnebjeUredi
Medvedji otok leži 235 km južno od Spitsbergov in 397 km od Norveške in spada v najbolj zahodni del Barentsovega morja. Gledano iz zraka ima otok obliko trikotnika, njegovo maksimalna dolžina doseže 20 km, širina pa 15,5 km. Skupna površina otoka znaša 178 km2. Južni del otoka je hribovit, najvišji del otoka je 536 m visok hrib Miseryfjellet, temu pa sledijo še vrhovi: Antarcticfjellet, Fuglefjellet, Hambergfjellet in Alfredfjellet. Severni del otoka je bolj ali manj raven, njegovo površino pa prekrivajo plitva jezera s skupno površino 19 km². Na otoku je tudi večje število potokov, ki se izlivajo v jezera in morje. Obala otoka je strma z visokimi klifi, peščene obale so redke.
Zaradi zalivskega toka je otoška klima dosti bolj mila kot pri ostalih zemljepisnih širinah. Kljub temu na otoku še vedno vladajo polarne temperature, vendar z nekoliko višjimi zimskimi temperaturami. Najhladnejši mesec je januar, takrat temperatura v povprečju doseže -8,1 °C. Najtoplejša meseca pa sta julij in avgust, v tistem obdobju temperatura v povprečju doseže 4,4 °C. Temperature se skozi posamezne letne čase zelo spreminjajo, zato se zna zgoditi da poleti ta doseže tudi 10 °C. Na leto zapade 371 mm dežja. Otok je večino časa zavit v meglo, ta nastane ko topel zrak iz Atlantika pride nad mrzlo vodo okoli otoka. Polarna noč na otoku traja od 8. novembra do 3. februarja, sonce pa nikoli ne zaide med 2. majem in 11. avgustom.
Rastlinstvo in živalstvoUredi
Rastlinstvo in živalstvo na otoku je zelo pusto. Med rastlinjem prevladujejo mahovi in trava. Največja žival na otoku je arktična lisica. Kljub svojemu imenu polarni medvedi na otok zaidejo le redkokdaj. Najpogosteje tja pridejo v zimskem času, ko se led iz Arktike širi proti jugu. Ko se led spomladi umakne na sever se zgodi da medvedi ostanejo na otoku in tam preživijo poletje.
Med vodnimi sesalci prevladujejo tjulnji, ki so glavni plen polarnih medvedov. Včasih je otok slovel po nepregledni množici mrožev, danes te živali le še rdkokdaj zaidejo na otok. V vodah okoli otoka je polno kitov, ki so bili še nekaj desetletij nazaj tik pred izumrtjem. Otok slovi po izjemni ptičji populaciji. Od vseh vrst, ki otok obiščejo skozi leto, tam stalno prebivata le arktični vrabec in arktična belka. V sladkovodnih jezerih na otoku pa je možno najti tudi jezersko zlatovčico.
Zunanje povezaveUredi
Knjige
- Bear Island: The story of an isolated arctic island - exploration, people, culture and nature by Dag Kjelldahl
Splošne informacije
- Report to the Storting (1999-2000) on Svalbard by the Norwegian Ministry of Justice and the Police - extensive report on political, administrative, economical and scientific matters relating to Svalbard
Časovno območje
- TimeGenie.com - Central Europe Time zone. Standard Time difference compared to UTC/GMT is +1 hours
Zemljevidi in slike:
- Bear Island nature reserve (JPEG image) Arhivirano 2007-09-27 na Wayback Machine. – from the Office of the Governor of Svalbard
- Detailed map northeastern part (PDF) Arhivirano 2007-09-27 na Wayback Machine. showing the location of the meteorological station near the top
- Detailed map southern part (PDF) Arhivirano 2007-09-27 na Wayback Machine.
- Map showing the location of Bear Island in relation to Svalbard – from the Norwegian Polar Institute
- Strategic Arctic outpost – pictorial introduction to Bear Island, from Norwegian newspaper Aftenposten, 6 September 2005
Geografija, hidrografija, meteorologija:
- Geology of Bear Island, Norway – by Dr. Harmon D. Maher Jr., Dept of Geography and Geology, University of Nebraska at Omaha
- Bjørnøya and the island's meteorological station Arhivirano 2007-11-23 na Wayback Machine. – by the Norwegian Meteorological Institute
- Monthly temperature, precipitation normals 1961–1990[mrtva povezava] – upper table: temperature (°C); lower table: precipitation (mm)
- Sea ice charts of the Bjørnøya area Arhivirano 2008-01-12 na Wayback Machine. – updated daily on weekdays
Zodovina:
- "Meteorological operations in the Arctic 1940–1945" Arhivirano 2011-06-06 na Wayback Machine. – by Franz Selinger; on WWII German Arctic meteorology services, incl. TAAGET station, Bjørnøya
Nedavni dogodki: