Marija Brabantska
Marija Brabantska (francosko Marie de Brabant) je bila kot druga žena Filipa III. Francoskega od leta 1274 do 1285 kraljica žena Francije, * 13. maj 1254, Leuven, † 12. januar 1322,[1] Pariz.
| Marija Brabantska | |
|---|---|
 Meliacin ou le Cheval de fust, okoli 1285 (detajl) | |
| Kraljica žena Francije | |
| Tenure | 21. avgust 1274 – 5. oktober 1285 |
| Kronanje | 24. junij 1275 |
| Rojstvo | 13. maj 1254 Leuven |
| Smrt | 12. januar 1322 (67 let) Les Mureaux, Francija |
| Pokop | Samostan Cordeliers, Pariz |
| Zakonec | Filip III. Francoski |
| Potomci | Ludvik, grof Évreuxa Blanka, vojvodinja Avstrije Margareta, kraljica Anglije |
| Rodbina | Reginar |
| Oče | Henrik III, vojvoda Brabantski |
| Mati | Adelajda Burgundska |
| Religija | rimsko katoliška |
Rojena je bila v Leuvenu kot hčerka Henrika III., vojvode Brabantskega, in Adelajde Burgundske.[2]
Kraljica uredi
Z ovdovelim Filipom III. se je poročila 21. avgusta 1274.[3] Filip je imel s prvo ženo Izabelo Aragonsko tri sinove: Ludvika, Filipa in Karla.
Filip je bil pod velikim vplivom svoje matere Margarete Provansalske in priliznjenega kirurga in komornika Pierra de la Brocea. Ker ni bila Francozinja, je na francoskem dvoru izstopala. Leta 1276 je Marijin pastorek Ludvik umrl v sumljivih okoliščinah in Marijo so osumili, da ga je naročila zastrupiti.[4] Osumljen je bil tudi La Broce, bil kmalu zatem aretiran in kasneje zaradi umora usmrčen.
Kraljca vdova uredi
Po smrti Filipa III. leta 1285 je Marija izgubila del svojega političnega vpliva in svoje življenje posvetila njunim trem otrokom: Ludviku, Blanche in Margareti.[5] Njen pastorek Filip IV. je bil 6. januarja 1286 v Reimsu okronan za francoskega kralja.
Marija je skupaj z Ivano I. Navarsko in Blanche Artoiško leta 1294 z Edmundom Grbastim, mlajšim bratom Edvarda I. Angleškega, izpogajala mir med Francijo in Anglijo.[6]
Smrt uredi
Marija je preživela vladavino Filipa IV. in vse svoje otroke. Umrla je leta 1322, stara 67 let, v samostanu v Les Mureaux blizu Meulana, kamor se je umaknila leta 1316. Pokopana ni bila v kraljevi nekropoli bazilike Saint-Denis, ampak v samostanu Cordeliers v Parizu.[7] Cerkev je v požaru leta 1580 pogoreala in bila v naslednjih nekaj letih obnovljena.
Sklici uredi
- ↑ Viard 1930, str. 362 note3.
- ↑ Dunbabin 2011, str. xiv.
- ↑ Bradbury 2007, str. 238.
- ↑ Jordan 2009, str. 141.
- ↑ Stanton 2001, str. 219.
- ↑ Morris 2008, str. 267-268.
- ↑ Gaude-Ferragu 2016, str. 142.
Viri uredi
- Bradbury, Jim (2007). The Capetians, Kings of France 987–1328. Hambledon Continuum.
- Dunbabin, Jean (2011). The French in the Kingdom of Sicily, 1266–1305. Cambridge University Press.
- Gaude-Ferragu, Murielle (2016). Queenship in Medieval France, 1300-1500. Palgrave Macmillan.
- Jordan, William Chester (2009). A Tale of Two Monasteries: Westminster and Saint-Denis in the Thirteenth Century. Princeton University Press.
- Morris, Marc (2008). Edward I and the Forging of Britain. Windmill Books.
- Stanton, Anne Rudloff (2001). The Queen Mary Psalter: A Study of Affect and Audience. Zv. 91 Part 6. American Philosophical Society.
- Viard, Jules Marie Édouard (1930). Grandes Chroniques de France. Librairie Ancienne Honoré Champion.
| Francoska kraljevska družina | ||
|---|---|---|
| Nezasedeno Zadnji nosilec naziva Izabela Aragonska
|
Kraljica Francije 1274–1285 |
Naslednik: Ivana I. Navarska |