Mar Saba ali Lavra Save Posvečenega[1] (sirsko ܕܝܪܐ ܕܡܝ ܣܒܐ, grško starogrško Λαύρα Σάββα τοῦ Ἡγιασμένου, Lávra Sávva toú Igiasménou, arabsko دير مار سابا‎, hebrejsko ‏מנזר מר סבא‏‎, samostan Mar Saba) je pravoslavni samostan nad dolino Kidron na pol poti med Starim Jeruzalemom in Mrtvim morjem[2] v Provinci Betlehem na Zahodnem bregu.[3] Menihi iz Bar Sabe in hčerinskih hiš so znani kot sabaiti. Lavra se včasih omenja tudi kot konvent ali samostan svetega Save (Sabe).[4]

Mar Saba
Lavra Save Posvečenega
دير مار سابا
Mar Saba se nahaja v Izrael
Mar Saba
Geografska lega: Mar Saba
Lavra Save Posvečenega, Izrael
Osnovne informacije
RedVzhodna pravoslavna cerkev
Ustanovitev483
Ljudje
UstanoviteljSava Posvečeni
Kraj
LokacijaBelén,
 Palestina
Koordinate31°42′18″N 35°19′52″E / 31.70500°N 35.33111°E / 31.70500; 35.33111
Dostopsamo moški, razen Ženskega stolpa; ob sredah in petkih je zaprt zaradi tedenskega posta

Samostan je ustanovil Sava Posvečeni leta 483.[5] V samostanskem kompleksu je okoli 20 menihov.[6] Šteje se za enega od najstarejših še naseljenih samostanov na svetu in še vedno ohranja številna starodavna izročila. Eno od najpomembnejših je omejitev, da lahko vanj vstopijo samo moški. Edina zgradba, v katero lahko vstopijo tudi ženske, je Ženski stolp v bližini glavnega vhoda. Samostan je za obiskovalce zaprt ob sredah in petkih, ki veljata za tedenska postna dneva.

Samostan je imel pomembno vlogo tudi v katoliškem Jeruzalemskem kraljestvu, ki so ga ustanovili križarji po prvi križarski vojni.[7]

V samostanu so shranjene relikvije svetega Sabe. V 12. stoletju so relikvije ukradli križarji in jih odnesli v Italijo, kjer so ostale do leta 1965, ko jih je papež Pavel VI. vrnil samostanu kot znak obžalovanja in naklonjenosti do pravoslavnih kristjanov.

Mar Saba je bil dom sv. Janeza Damaščana (676-749), ključne verske osebnosti v bizantinskem ikonoklazmu, ki je okoli leta 726 v pismih bizantinskemu cesarju Leonu III. Izavrijcu spodbijal njegov edikt o prepovedal čaščenje ikon. Janez je bil visok finančni uradnik muslimanskega kalifa Abd al-Malika ibn Marvana. Sčasoma je začutil višji klic in se preselil v judejsko puščavo, kjer je bil tonzuriran in posvečen za jeromonika (samostanski duhovnik) v samostanu Mar Saba. Grobnica sv. Janeza je v jami pod samostanom.

Samostan je igral pomebno vlogo v zgodovinskem razvoju liturgije pravoslavne Cerkve. Tipik (predpisi za opravljanje bogoslužja) svetega Sabe je postal standard v vzhodnih pravoslavni in vzhodnih katoliških Cerkvah pod rimskim papežem, ki sledijo bizantinskemu obredju. Tipik je povzetek standardne oblike bogoslužja v Jeruzalemskem patriarhatu, kateri je dodanih nekaj lokalnih samostanskih specifičnosti in izročil. Od tu se je razširil do Konstantinopla in od tam po celem bizantinskem svetu. Četudi se je Tipik kasneje razvijal in dopolnjeval, zlasti v samostanu Studion v Konstantinoplu, se še vedno omenja kot Tipik svetega Sabe.

Izročilo pravi, da bo v tem samostanu kot zadnjemu stebru pravega krščanstva potekalo zadje Božansko bogoslužje na zemlji pred vrnitvijo (parusijo) Jezusa Kristusa na zemljo.

Mar Saba je kraj, kjer je Morton Smith domnevno našel kopijo pisma, pripisanega Klementu Aleksandrijskemu. Pismo vsebuje odlomke iz tako imenovanega tajnega evangelija po Marku,[8] in je bil več stoletij dom Arhimedovega palimpsesta.[9]

Sklici uredi

  1. Zgodovinsko je bila lavra polpuščavniška monaška skupnost; večina sodobnih laver ima tak naziv samo iz zgodovinskih razlogov in sledi bolj centraliziranemu kenobitnemu režimu.
  2. Mar Saba Monastery. Pridobljeno 24. julija 2016.
  3. Melhem, Ahmad (9. maj 2016). Ancient Palestinian monastery under UNESCO consideration. Al Monitor. Pridobljeno 24. julija 2016.
  4. John Lloyd Stephens (1837). Incidents of Travel in Egypt, Arabia Petraea, and the Holy Land.
  5. Byzantine Monastic Foundation Documents. Arhivirano 4. marca 2016 na Wayback Machine.
  6. junij 2019.
  7. 800 Year Old Lead Seal Stamped Monastery St Sabas Arhivirano 2023-02-24 na Wayback Machine.. Pridobljeno 21. maja 2019.
  8. Morton Smith. Clement of Alexandria and a Secret Gospel of Mark. Harvard University Press, 1973.
  9. The History of the Archimedes Manuscript. The Archimedes Palimpsest Project.