Logoterapija

Logoterapija (grško logos = smisel) je psihoterapevtska metoda, ki jo je v 30. letih 20. stoletja utemeljil Viktor Emil Frankl (1905 - 1997). Osredotoča se na smisel človeškega bivanja in na posameznikovo iskanje tega smisla. Volja do smisla je eno temeljnih človeških gonil, ki motivira delovanja v kontekstu človekove duhovne razsežnosti, saj se razlikuje od primarne motivacije potreb ali nagonov. Logoterapija se ukvarja predvsem z nevrotičnimi motnjami, ki so posledica bivanjske praznote (oz. zavrtosti, prikrajšanosti - tj. pomanjkanje občutka, da je življenje smiselno) in skuša pacientu najti življenjski smisel.

Logoterapevtski tehniki, ki jih je utemeljil Viktor Frankl, sta:

derefleksija (namerna nepozornost) - pacientova pretirana pozornost (hiperrefleksija, preko katere posameznik precenjuje pomen negativnih malenkosti, ki pogojuje bolezensko simptomatiko, se odpravi tako, da se pacientovo pozornost močno preusmeri v pozitivne smisle njegovega življenja - ta metoda temelji na preseganju samega sebe.
paradoksna intenca (nasprotna namera) - največkrat je uporabljana za terapijo posameznika pri tesnobnih in prisilnih nevrozah - temelji na odmiku od samega sebe. Z nasprotno namero prekinemo začarani krog pričakovane bojazni in bolezenskega simptoma tako, da si (paradoksalno) sami želimo priklicati predmet bojazni. Izsiljena in pretirana namera namreč onemogoči realizacijo močne želje.

Literatura uredi

Frankl, Viktor E.: Volja do smisla - osnove in raba logoterapije, Celje, Mohorjeva družba, 1994
Frankl, Viktor E.: Biti človek pomeni najti smisel, Ljubljana, Novi svet, 2010

Zunanje povezave uredi

Ta članek o psihologiji je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.