Larisa (luna)
Larisa (grško Λάρισσα, latinizirano: Larisa) je Neptunov notranji naravni satelit.
Odkritje | |
---|---|
Odkritelj | Harold J. Reitsema, William B. Hubbard, Larry A. Lebofsky in David J. Tholen |
Datum odkritja | 24. maj, 1981 |
Oznake | |
Neptun VII, S/1981 N 1 | |
Značilnosti tira[1] | |
Epoha: 18. avgust 1989 | |
Periapsida | 73.427 km |
Apoapsida | 73.574 km |
Srednji polmer orbite | 73.548 ± 1 km |
Izsrednost | 0,001393 ± 0,00008 |
0,55465332 ± 0,00000001 dni | |
Naklon tira | 0,251 ± 0,009° (na Neptunov ekvator) 0,205° (na lokalno Laplaceovo ravnino) |
Obkroža | Neptun |
Fizikalne značilnosti | |
Razsežnosti | 216×204×164 km[2] |
Masa | 4,2 ×1018 kg[3] |
Srednja gostota | 1,2 g/cm3 (ocena) |
sinhrono vrtenje (predvidevanje) | |
Albedo | 0,09[2] |
Temperatura | ~51 K (ocena) |
Atmosfera | |
Površinski tlak | (ni atmosfere) |
Odkritje in imenovanje
urediLuno Lariso so odkrili Harold J. Reitsema, William B. Hubbard, Larry A. Lebofsky in David J. Tholen 24. maja leta 1981. Odkritje so objavili na osnovi okultacije z nekatalogizirano zvezdo (trajanje zakritja zvezde je bilo samo 8,1 sekund).[4] Takrat je dobila začasno ime S/1981 N 1. Odkritje je bilo objavljeno 29. maja 1981.[5] Ime je dobila 16. septembra 1991[6] po Larisi, ljubici Pozejdona iz grške mitologije. Luno so potrdili tudi posnetki, ki jih ja naredil Voyager 2 v letu 1989. Takrat je dobila oznako S/1989 N 2.
Lastnosti
urediLuna Larisa ima zelo nepravilno obliko. Na površini se vidi veliko kraterjev brez znakov geološkega delovanja. Zelo malo je znanega o njej. Verjetno je podobno, kot ostale lune znotraj tirnice Tritona, nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan.[7]
Ker je njena tirnica bliže Neptunu kot bi bila sinhrona tirnica, se zaradi delovanja plimskih sil počasi približuje Neptunovi atmosferi, kjer bo razpadla. Možno je tudi, da bo razpadla v planetni obroč, ko se bo spustila pod Rocheevo mejo.
Opombe in reference
uredi- ↑ R.A. Jacobson; W.M. Owen Jr. (2004). »The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations«. Astronomical Journal. 128: 1412.
- ↑ 2,0 2,1 E. Karkoschka (2003). »Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune«. Icarus. 162: 400.
- ↑ Masa je ocenjena s predvideno gostoto 1,2 g/cm³ in prostornino 3,5 ×106 km³ iz modela opisanega v P.J. Stooke (1994). »The surfaces of Larissa and Proteus«. Earth, Moon ad Planets. 65: 31.
- ↑ H.J. Reitsema; in sod. (1982). »Occultation by a possible third satellite of Neptune«. Science. 215: 289–291.
- ↑ IAU Circular 3608 describing the discovery of S/1981 N 1
- ↑ »IAU Circular No. 5347«. 16. september 1991. Pridobljeno 10. aprila 2007.
- ↑ D. Banfield; N. Murray (1992). »A dynamical history of the inner neptunian satellites«. Icarus. 99: 390.
Glej tudi
uredi- Podatki o luni Larisi Arhivirano 2007-08-01 na Wayback Machine.